Prejeli smo pričujočo sliko s pismom, v katerem je pisalo:

Sliko sem 20. 9. 2011 dal Igorju Gorniku z banke, če bo njegova mama vedela kaj o tem.

Pošiljam ti tole sliko. Ne vem, ali je slikano na Rakeku ali v Cerknici. V vrsti, v kateri je učiteljica, je peti z njene strani moj brat Uroš Kramar. Konec je šolskega leta in slika za spomin. Danes so to sedemdesetletniki. Mogoče komu zaigra srce po tej sliki.

To je vse, kar lahko storim. Tebi in ekipi želim več sreče pri raziskovanju. Lep pozdrav. Igor

Fotografijo smo pokazali gospodu Andreju Mekini z Rakeka, ki je popolnoma prepričan, da to ni na Rakeku.

Viri:

• Andrej Mekina

Kraj: neznan, Rakek ali Cerknica
Datum: 1949
Avtor: neznan
Zbirka: Igor Kramar
Skenirano: 2. 2. 2011
Oblika: skenirana fotografija

Pred osnovno šolo je slikanih 23 učencev 4. a razreda v šolskem letu 1966/67. Z njimi je njihova razredničarka Vika Tornič.

Na šolsko leto 1966/67 imam tudi jaz lepe spomine. Postala sem ponosna prvošolka. Učenci na sliki pa so že vsega hudega vajeni, saj so na šoli že štiri leta. Zato so bili ta veliki na nižji stopnji, kar se jim vidi že na prvi pogled.

• Jože Gornik,
• Boris Puc,
• Miloš Kravanja,
• Boris Mahne in
• spodaj v desnem kotu je Dušan Meden.

Trije iz Vidma so:

• Milan Troha,
• Franci Klemenc in
• Ljubo Vidmar.

Sedijo:

• Zlatka Kralj,
• Marinka Tavčar,
• Romana Škof,
• Joža Kos in
• Slava Jankovič.

Zadaj sta:

• Janez Čenčur in
• Jože Stražišar.

Sedijo:

• Polona Bavdek,
• Eva Škrlj,
• Olga Čenčur,
• Olga Logar in
• Verenka Petrič.

Druga vrsta:

• Peter Kakša,
• Bojan Miler,
• Janez Kranjc in
• razredničarka Vika Tornič.

Manjka samo en podpis, kateri pa ugotovite sami.

Viri:

• Olga Furlan

Kraj: Cerknica
Datum: 1966/67
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Olga Furlan
Skenirano: 8. 10. 2018
Oblika: fotografija

V Cerknici pred osnovno šolo slikanih 32 učencev 6. a razreda. Z njimi je razrednik, učitelj fizike in matematike, Pavel Steržaj.

V razredu so številčno močno prevladovali fantje, saj jih je bilo kar enaindvajset. Medtem ko je bilo le enajst deklet. Le kdo bi vedel, če so bili fantje tudi glasnejši?

Viri:

• Karmen Steržaj

Kraj: Cerknica
Datum: 1974/75
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Osnovna šola Cerknica
Skenirano: 4. 5. 2018
Oblika: fotografija

Šolarji so vsi v nedeljskih oblekah, počesani in umiti, mogoče tudi sveže ostriženi. Kar slišim jih, kako se pomenkujejo že kakšen dan prej: “Kaj boš oblekla za slikanje?” “Reza mi bo posodila lajbelč, pa od Marjete obleko bom dobila, njej je premajhna! Kaj boš pa ti?” ” Ne vem še. Če mi je še prav, bom kar obleko od obhajila …!” Mame pa: “Kaj si delal od maše domov, da se blato drži ta boljših hlač prav do kolen?!”…

V knjigi Janeza Kebeta Loška dolina z Babnim Poljem je na strani 384 prav ta fotografija in ob njej imena vseh, ki so na sliki, zato prepisujem imena, opombe v oklepajih pa so moje:

Od leve sedijo:

• Jože Škrbec – Urhov,
• Micka Sterle – Knausova,
• Ivan Gerbec – Novakov,
• Edvard Škerbec – Urhov,
• Lojze Levec – Urhov,

Zadaj stojijo:

• Malka Ravšelj – Matičnova (z Zgornjih Poljan),
• Mima Truden – Mežnarjeva (tudi z Zg. Poljan),
• Marija Okoliševa (moja teta),
• Lojze Gerbec – Novakov,
• Franc Škrbec – Urhov,
• Lojze Okoliš (moj stric),
• Ivana Ravšelj Matičnova (Zg. Poljane),
• Stanko Gerbec – Novakov (pozneje čevljar in – mladoletni? – borec 14. divizije),
• Zofija Okoliševa (moja mama),
• Ana Ravšelj – Matičnova (Zg. Poljane) in
• Otilija Zemljak, učiteljica.

Ne samo lepa in kvalitetna slika, tudi zelo zgovorna.

Ker obožujem statistiko, sem malo preštevala: z Dolenjih Poljan je na sliki enajst otrok iz petih družin (Dvoji Urhovi, Knausovi, Novakovi in Okoliševi) in štirje otroci iz Zgornjih Poljan iz dveh družin, Matičnove in Mežnarjeve. Osem fantkov in sedem deklic ter učiteljica. Štima? Štima! Kako uravnovešeno. Pa še imena: tri Marije, Micke ali Mime, trije Lojzeti, en Ivan in ena Ivana, vse drugo pa po eden: Jože, Edvard, Malka, Franc, Stanko, Zofija, Ana in Otilija …

Naj mi bo odpuščeno, kajti nekoč, ko sem bila še mlada in neumna, mi je pripoved o šoli na Poljanah dala motiv za tale literarni poskus, ki pa s sliko nima prav nič opraviti in je le plod domišljije:

Šola je bila v največji sobi največje hiše v vasi, ki je štela le devet številk, a je bilo v njej skupaj z naraščajem sosednjega zaselka dovolj otrok za štirirazrednico. Učitelj ali učiteljica – hitro so se menjavali – sta v njej že leta učila otroke branja, pisanja, računanja, umnega gospodarjenja, ročnih del, petja in celo telovadbe. Verouk je prihajal poučevat katehet iz doline enkrat na teden.

No, in so nekoč spet imeli telovadbo. Kar v razredu, se razume, pod sliko kralja Aleksandra. Učiteljica, takrat še gospodična, oblečena v svojo lepo obleko z belim ovratničkom, je ukazala otrokom, naj stopijo izza starih oškrbljenih klopi in se enakomerno razporedijo med in za njimi. Stali so tako tam, večinoma bosi, v prevelikih ali premajhnih oblekah, skuštrani, smrkavi, s črnim za nohti ali repo v ušesih in tudi sicer ne preveč čisti in se živahno ozirali ali imajo dovolj prostora za tisto, kar bo sledilo, kajti telovadbo so imeli radi. Bilo je nekaj gosposkega v tem, da si na povelje mahal z rokami, se priklanjal in spet vzravnaval ali počepal in vstajal, tako – vsi naenkrat, kakor da imajo eno dušo in eno pamet.

»Odročenje!« je poveljevala učiteljica, tudi sama odročila in z njo ves razred, vsa šola pravzaprav, zakaj otroci so bili stari od sedem pa tja do deset, enajst let. Nato je rekla: »Priročenje!« In so priročili. »En in dva, dva in dva, tri in dva …« so mahali po zraku. Ko so prišli do deset, se je povelje spremenilo: »Predklon, zaklon!« Pa spet do deset. Nato počepi: »Počepni, vstani!«

Učiteljica je še zmeraj telovadila z njimi. Ko so prišli do tretjega »vstani!« so izpod učiteljičine svilene obleke pokukale bele hlačke s čipko na hlačnicah in spolzele k njenim čevljem. Otroci so ostrmeli, a so hitro uganili, kaj se je zgodilo: trak v hlačkah, gumbek ali morda elastika je se je strgala! Začeli so se ozirati, da bi namignili tudi sošolcem, če morda še niso opazili, se spogledovati in nasmihati, a učiteljice prisebnost ni zapustila. Ukazala je: »Na levo krog!« in morali so se obrniti proti zadnji steni. Učiteljica je hlačke jadrno brcnila pod kateder in ukazala: »Pospravite torbe in domov! Za danes je konec pouka!« Otrokom ni bilo treba dvakrat reči. Pa še domačo nalogo jim je pozabila dati.

Najbrž pa si učiteljica ni mislila, da njeni učenci tega dogodka ne bodo pozabili tako zlepa. Še desetletja po tistem so vaška dekleta, ko so si šivale spodnjice, govorile: »Le dobro prišijmo trakove« – ali elastiko ali kar so pač imele – »da se nam ne bo zgodilo kakor učiteljici!« In če kdo še ni slišal, kaj je to bilo, mu je že kdo med privoščljivim hahljanjem nemudoma razložil vso stvar.

Kajti tistega dne se je po vasi novica bliskoma razširila in začelo se je posmihanje, opravljanje, sramota, namigovanje, malodane škandal … Vsak si je skušal po svojih močeh predstavljati, eni bolj, drugi manj nazorno, kakšne so bile tiste spodnjice in predvsem kakšno je bilo tisto, kar so tako sramotno izdale in razgalile. Niso si prizanašali, vseh opolzkosti so se spomnili, le preveč na glas govoriti si o njih niso dovolili, toliko spodobnosti so že še imeli. Med smehom so ugibali, kakšne barve so bile hlačke na kakšnem mestu in kakšen vonj so imele, kaj se jih je držalo in koliko. V parih so šepetali in vedno znova bruhnili v pritajen smeh: moški posebej ob žganju, ko so bili sami, ženske za krajši čas pri delu na polju, odraščajoči fantalini za plotovi ob prvih cigaretah, starke na poti k maši.

Saj ne da je kdo zares kvantal. No, mogoče malo, kakšni nekoliko okajeni možje, tako, sami med sabo, ko jim je vino podžgalo poželenje, drugi pa ne. Le namigovali so, se posmihali, vedno znova omenjali, primerjali in pripominjali.

Učiteljica se je nekaj časa po tistem držala bolj sama zase v svojem stanovanju, šla je le v razred in v nedeljo v farno cerkev k maši. Videlo se je, da ji je mučno srečevati vaščane. Pa ji ni nihče nič rekel, kje neki – navsezadnje le ni bila ena od njih in kaj naj bi tudi ji? Največ kar je lahko opazila, so bila bežna spogledovanja, ko je šla mimo, rahel sunek s komolcem ali pa pogled, ki je kar visel na njenem krilu, kakor da pričakuje, da se bo zdaj-zdaj spet nekaj pokazalo izpod njega.

Dogodivščina z učiteljičinimi hlačkami je še dolgo vsake toliko razburjala duhove, se raznesla po vsej fari in se ohranila vse do naslednjih rodov. Učiteljica se je kmalu po tistem odselila – pozneje so pravili, da je pravzaprav – kaj pa drugega! – pobegnila z nekim fantetom, ki ga je bila zapeljala … dočakala starost, nemara tudi že davno umrla, zgodba o tisti nerodnosti pa je živela naprej, stokrat povedana, spreobrnjena, pretirana. Pripovedovali so jo enkrat s posmehom, drugič s pomilovanjem, tretjič z grozeče privzdignjenim prstom – za primer, nauk ali poziv k skrajno previdnemu ravnanju s tako občutljivo zadevo, kot so ženske hlačke in tisto, kar je v njih – ali pa kar tako za zabavo. Učiteljica je umrla, učenci osiveli, zgodba pa še vsa sveža roma od ust do ust kot desetnica.

Čisto očarana sem nad lepoto moje tete Mice, ki stoji tam zadaj v beli bluzici in telovniku, ki ji ga je kot moji mami najbrž sešila starejša sestra Reza. Izza ovratnička kuka pentlja.

Tudi Zofka ima telovnik in belo obleko, pod ovratnikom pa temnejšo pentljo, podobno kot brat Lojzek ob njej, ki ima kratke rokave in hlače na prave moške šiere, ne take iz blaga in prišite na hlače. Stavim, da je za to priložnost vse tri oblekla sestra Rezka, ki se je v Cerknici pri krojaču in sorodniku Turšiču (?) izučila za šiviljo oziroma krojačico in potem svoje znanje in veselje do šivanja razširila na vse mlajše sestre … Še name malo …

Kar milo se mi stori, ko jih gledam. Le malo je še živih, če sploh kakšen, tu pa so tako mladi in praznični … Urhov Lojze si je zataknil nekaj cvetov šmarnic v prsni žep kar poleg še enega šopka, kakršnega imajo tudi drugi … da, junija je moralo biti, ob koncu šolskega leta, za nekatere morda celo ob koncu osnovne šole, kajti šopke imajo samo nekateri, tisti večji … Okna v ozadju pa so nabasano polna cvetočih pelargonij … Fant poleg Lojzeta kaže podplate obite z žeblji, ki so imeli posebno ime in so taki čevlji potem štorkljali, kadarkoli si stopil na kaj trdega – na kamen, domači ješterlah ali cerkveni tlak. So bili to kvedrovci ali je to le ime za čevlje obite s temi žeblji? Kakšen star čevljar bi vedel.*

Spet sem odkrivala toplo vodo z ugibanjem o času nastanka slike, tu pa lepo piše: Poljane, 2 junija 1935 in to s kakšno lepo pisavo! Edino opravičilo zame je to, da je napis komaj viden.

Slovarček:

• ješterlah: tlak
• šiere: naramnice
• štìma: se ujema; (štíma – glas)
• * SSKJ pravi, da ima beseda kvedrovec dva pomena: žebelj za čevlje in z njimi okovan čevelj

Viri:

• Zofija Mulec, Markovec, ustno, 1974
• Marija Miklič, 2016, Cerknica, ustno
• Janez Kebe: Loška dolina z Babnim Poljem, zal. Družina, Lj., 1996

Kraj: Dolenje Poljane
Datum: 2. junij 1935
Avtor: ni znan
Zbirka: Živa Melio
Skenirano: 24. 4. 2017
Oblika: fotografija

Klasična slika ob koncu šolskega leta. Ob razredničarki Veri Kravanja je slikanih 25 učencev 7. a razreda.

Deklice in dečki so skozi šolska leta odrasli v dekleta in fante, ki se že zvedavo spogledujejo z nadaljevanjem izobraževanja v srednjih šolah. Kam se pravilno odločiti, to pa večini še ni jasno.

Prva vrsta:

• Marinka Tavčar,
• Marta Tekavec in
• Vlasta Brus.

Druga vrsta:

• Janez Kranjc,
• Ljubo Vidmar,
• Boris Puc,
• Jože Stražišar,
• Darja Otoničar in
• Eva Škrlj.

Tretja vrsta:

• Jože Pečkaj,
• Jože Mozetič,
• Jože Gornik in
• Peter Kakša.

Prva vrsta:

• Slava Jankovič,
• Romana Škof,
• Olga Logar in
• Milan Troha.

Druga vrsta:

• Zlatka Kralj,
• Verenka Petrič,
• Olga Čenčur,
• Ljuba Doles in
• razredničarka Vera Kravanja.

Tretja vrsta:

• Milan Rudolf,
• Miloš Kravanja,
• Bojan Miler in
• Polona Bavdek.

Podpisov samo za vzorček.

Viri:

• Olga Furlan

Kraj: Cerknica
Datum: 1969/70
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Olga Furlan
Skenirano: 8. 10. 2018
Oblika: fotografija

Leta 1969/70 so učenci 1.a razreda ponosno pozirali fotografu v družbi svoje razredničarke Jolande Lah.

Učenka Romana Kranjec je obiskovala šolo v Cerknici samo v prvem razredu. Potem se je njihova družina odselila v Ljubljano. V spominu je ostalo samo Romana in je bilo kar nekaj težav pri ugotavljanju njenega priimka. Zato gre vsa pohvala Erni, ki se je potrudila in razvozlala neznanko.

Sedijo:

• Viktor Soko,
• Roman Žnidaršič,
• Rado Grekulovič in
• Karli Bahun.

Druga vrsta:

• Irena Mlinar,
• Darja Zakrajšek in
• Petra Žunič.

Tretja vrsta:

• Jani Homovec,
• Franci Bečaj in
• Boris Kranjc.

Sedijo:

• Romana Kranjec,
• Karmen Urbas,
• Aleš Kravanja in
• Franci Lončar.

Druga vrsta:

• Vesna Staroveški,
• Jože Turšič,
• Stanko Pirš in
• Drago Martinčič.

Tretja vrsta:

• Marko Otoničar,
• razredničarka Jolanda Lah,
• Slavko Pirman in
• Nevenka Tavželj.

Sedijo:

• Vida Braniselj,
• Samo Arko in
• Roman Hiti.

Druga vrsta:

• Erna Ule in
• Roman Tomšič.

Tretja vrsta:

• Sonja Kebe in
• Marina Frim.

Viri:

• Karmen Steržaj
• Erna Meden

Kraj: Cerknica
Datum: 1969/70
Avtor: Jože Žnidaršič
Zbirka: Osnovna šola Cerknica
Skenirano: 4. 5. 2018
Oblika: fotografija

Tokrat imamo pred seboj sliko 2.a razreda, slikanega kar v šolskih klopeh. Kar nekaj glav je stopilo skupaj, da se je ugotovilo, v katerem šolskem letu je nastala ta slika. Slikani so sami učenci brez razredničarke, na sliki zadaj ni nič podatkov, zato se je začelo ugibanje. In ker več glav več ve, smo razvozlali tudi tokrat.

V spričevalu je kot razredničarka v drugem razredu podpisana Jolanda Lah. Zakaj je ni na sliki, se ne ve. Slikano je v razredu in na prvi mizi se lepo vidijo kozarčki s črnilom oziroma tinto, postavljeno na pivnikih. Pisalo se je s peresi, nataknjenimi na leseno držalo, zato so se imenovali peresniki. Pomakali so se v črnilo. To pa sploh ni bilo tako enostavno. Če si peresnik preveč namočil, je hitro iz njega prilezla kapljica in naredila veliko packo. Takrat je prišel do veljave pivnik. Z njegovo pomočjo se je packa prej posušila, a na žalost je ostala vidna. Peresa nisi smel preveč tiščati v zvezek, saj se je hitro raztegnilo in zvilo. Se je pa črnilo na peresu tudi zelo hitro posušilo oziroma porabilo. Če pa si peresnik držal prenizko, za držalo ob samem peresu, si imel obvezno moder madež od črnila na sredincu. Peresnik je bil uporaben tudi za preganjanje dolgčasa, saj si lahko leseni del grizljal. Mislim, da je vsak imel v svoji peresnici (v tistih časih smo to imenovali puščica) vsaj eno oglodano držalo. Levičarji so morali pri pisanju roko držati zelo visoko, da niso vse napisano sproti razmazali. Da o politih kozarčkih s črnilom in posledicami niti ne govorimo. Najhuje je bilo, če se je polilo po parketu. Najboljša so bila Pelikan peresa. Ja, lepi in nepozabni spomini!

Po vrstah:
1.

• Ljubo Vidmar,
• Franci Klemenc in
• Boris Mahne.

2.

• Jože Gornik,
• Joža (Branka) Turšič in
• Miloš Kravanja.

3.

• Olga Čenčur in
• Bojan Miler.

4.

• Milan Troha.

1.

• Joža Kos in
• Olga Logar.

2.

• Polona Bavdek in
• Eva Škrlj.

3.

• Janez Kranjc,
• Jože Stražišar,
• Marinka Tavčar in
• Dušan Meden.

4.

• Romana Škof,
• Tomaž Šubic,
• Verenka Petrič,
• Zlatka Kralj in
• Janez Čenčur.

Viri:

• Olga Furlan
• Marinka Tavčar
• Verenka Pegan

Kraj: Cerknica
Datum: 1964/65
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Olga Furlan
Skenirano: 8. 10. 2018
Oblika: fotografija

V šolskem letu 1968/69 se je 6.a razred postavil pred fotografa s svojo razredničarko Vero Kravanja.

Zanimiv razred. V razredu je imela razredničarka tudi svojega sina. Verenka se spominja svoje razredničarke kot najbolj pravično učiteljico. Svojega sina ni nikoli sama spraševala. Vedno so mu morali sošolci postavljati vprašanja in stalno jih je sekirala, da postavljajo prelahka vprašanja. Za pridobljeno oceno je moral znati več kot ostali učenci. Tudi kar se tiče discipline v razredu je bila zelo stroga do njega, tako da se tudi premakniti ni smel. Vse pohvale vredno in za današnje čase težko razumljivo.

Sedijo:

• Marta Tekavec,
• Marinka Tavčar,
• Slavka Jankovič in
• Slavka Jurkovič.

Druga vrsta:

• Janez Kranjc,
• Jože Stražišar,
• Jože Pečkaj in
• Jože Gornik.

Tretja vrsta:

• Milan Troha in
• Boris Puc.

Sedijo:

• Romana Škof,
• Eva Škrlj in
• Verenka Petrič.

Druga vrsta:

• Jože Mozetič,
• Dušan Zalar in
• Milan Rudolf.

Tretja vrsta:

• Štefan Bajc,
• Bojan Miler,
• Peter Kakša in
• Ljubo Vidmar.

Sedijo:

• Zlatka Kralj,
• Vlasta Brus in
• Olga Logar.

Druga vrsta:

• Miloš Kravanja,
• Ljuba Doles in
• razredničarka Vera Kravanja.

Tretja vrsta:

• Polona Bavdek,
• Darja Otoničar in
• Olga Čenčur.

Skoraj vsi so se podpisali. Stražišar celo s svojim vzdevkom Pižek, čeprav so ga klicali tudi Žižek.

Viri:

• Olga Furlan
• Verenka Pegan
• Jože Stražišar

Kraj: Cerknica
Datum: 1968/69
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Olga Furlan
Skenirano: 21. 10. 2018
Oblika: fotografija

Učenci 2. a razreda so se lepo porazdelili okrog stopnic pred vhodom v staro šolo, kjer je danes glasbena šola. Ob strani stoji njihova razredničarka Ida Zorman.

V drugem razredu so hodili v staro šolo, kar je bilo po svoje tudi zanimivo. In kasneje vrnitev v novo šolo še težje pričakovana in bolj zaželena. Številčno kar velik razred, saj je bilo 31 učencev, od tega 12 deklic in 19 fantkov. Desno od vrat je na steni lepo videti oglasno omarico, v kateri so bili aktualni podatki, dogodki in vse kar je bilo pač potrebno. Takratni internet, bi se temu lahko reklo.

Prva vrsta:

• Franci Bečaj,
• Marina Frim,
• Sonja Kebe in
• Vida Braniselj.

Druga vrsta:

• Rado Grekulovič,
• Roman Hiti in
• Roman Žnidaršič.

Prva vrsta:

• Samo Arko,
• Roman Tomšič,
• Karli Bahun in
• Roman Šivec.

Druga vrsta:

• Darja Zakrajšek,
• Nevenka Tavželj,
• Alma Bavdek,
• Jasna Kobal in
• pred njo Jože Turšič.

Tretja vrsta:

• Petra Žunič,
• Erna Ule in
• Vesna Staroveški.

Četrta vrsta:

• Boris Turk,
• Irena Mlinar in
• Karmen Urbas.

Prva vrsta:

• Marko Otoničar,
• Ivan petek in
• Drago Martinčič.

Druga vrsta:

• Aleš Kravanja,
• Jani Homovec (skoraj ves skrit),
• Franci Lončar,
• Viktor Soko,
• Stanko Pirš, za njim je
• Slavko Pirman in
• razredničarka Ida Zorman.

Viri:

• Karmen Steržaj
• Erna Meden

Kraj: Cerknica
Datum: 1970/71
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Vida Miler
Skenirano: 21. 10. 2018
Oblika: fotografija

Slika je nastala konec šolskega leta 1949/50 na Rakeku, kjer so se slikali učenci vseh razredov takratne Osnovne šole.

Takrat je bilo na Rakovški šoli vsega skupaj okoli 60 učencev, ki so obiskovali pouk od 1. do 4. razreda. Po končanih štirih razredih pa so učenci nadaljevali šolanje na nižji gimnaziji v Postojni.

Otroci so se postavili v lepo gručo, skupaj z obema učiteljicama, ki sta takrat učili v šoli na Rakeku. To sta bili Erna Likar, ki je učila 2. in 4. razred, in Franja Jerala, ki je učila 1. in 3. razred. Otroci na fotografiji so lepo oblečeni, skoraj praznično. Seveda, bil je zadnji šolski dan. Nekaj učencev in učenk ima na glavi pionirsko kapo kot odsev tistega časa.

Zadaj za učenci so lepa vhodna vrata in okno z železnimi žaluzijami. V tej stavbi je poleg sodišča tiste čase delovala redna ambulanta z dr. Pušenjakom in medicinsko sestro Tilko Keržič, poročeno Bombač.

Stavba osnovne šole je bila med vojno uničena, zato je bil po vojni pouk v nacionalizirani Gabrenjevi hiši nasproti železniške postaje ob gostilni Lovec, ki je bila prav tako Gabrenjeva. Z glavne ceste je bil speljan mostiček prav do vrat te stavbe, kjer je bila nekdaj nastanjena služinčad premožnih Gabrenjevih. V tej stavbi je bil pouk za vse rakovške otroke, vse 4 razrede, dokler ni bila obnovljena med vojno požgana Osnovna šola. Tu je bila šola do leta 1956, nato pa še dolgo let Glasbena šola in stanovanja.

Na šoli so imeli organizirano malico, ki jo je pripravljala ga. Mesesnelova, ki je bila hkrati tudi čistilka. Za malico so imeli predvsem čaj, kruh, marmelado, kakav in jajca v prahu iz paketov UNRRA.

Kar dva učenca držita v roki knjigo, na kateri je velik naslov: GAVROCHE. Ne vemo, kako je knjiga prišla v roke učencev. Lahko, da je bila učbenik, lahko pa sta jo dobila kot priznanje za odličen uspeh. V bibliografiji pisca učbenikov Frančka Šafarja je omenjena knjiga: V. Hugo, Gavroche (odlomki iz Nesrečnikov) 1949;

Šele pri povečavi sta vidna trobenta in bobenček.

Viri:

• Ivanka Pungerčar

Prispevek je napisala: Ana Ivančič.

Kraj: Rakek
Datum: 1950
Avtor: neznan
Zbirka: Ivanka Pungerčar
Skenirano: 8. 10. 2018
Oblika: fotografija

Ob vhodu v stari del osnovne šole Cerknica smo se učenci 3. razreda slikali na lep sončen popoldan.

V tretjem razredu so učenci nižje stopnje hodili v šolo popoldan, višja stopnja pa dopoldan. Naslednje leto so že naredili nov prizidek, tako da smo vsi učenci lahko hodili samo dopoldan.

Ko sem sliko iz 3. razreda vzel iz albuma, sem pod njo našel tale list. Verjetno smo imeli v okviru pouka nalogo napisati imena svojih sošolcev z njihovimi podatki. V oči mi je padel podatek o naših težah. V času, ko je TV program oddajal samo v večernem času, ko še ni bilo osebnih računalnikov, tablic in mobitelov, smo več časa preživeli zunaj. In se igrali, lovili, … Problemov s prekomerno telesno težo, v primerjavi z današnjimi otroki, kot kaže, nismo imeli.

Kraj: Cerknica
Datum: neznan
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Matjaž Žnidaršič
Skenirano: 4. 11. 2018 (Matjaž Žnidaršič)
Oblika: fotografija

V šolskem letu 1966/67 je zaključilo osnovno šolo v Cerknici 23 učencev iz 8. a razreda. Slikani so v družbi sedmih učiteljev, med njimi sta razrednik in celo ravnatelj. Učitelji so lepo v prvi vrsti, učenci pa zadaj za njimi. Mislim, da so se jim pridružili učitelji zato, da so malo popravili manjšinski delež fantov v razredu. No, če sem čisto natančna, so s prisotnostjo učiteljice naredili številčno ravnotežje med fanti in dekleti. Ha, ha …

V razredu sta bili sestri, ki sta že od malega imeli ob imenu še vzdevek, po katerem sta bili bolj poznani kot s pravim imenom. Tudi podpisali sta se z vzdevkom.

Kako lepo je srečati ljudi iz slike, ki ti z veseljem priskočijo na pomoč pri prepoznavanju svojih sošolcev. Še sami koga pokličejo in ti nato sporočijo manjkajoče podatke. Pri današnji sliki sem naletela na dva super pomočnika. Zato danes poleg imen objavljamo še, od kod so prihajali učenci.

Sedijo učitelji:

• Konrad Knez,
• Franc Dolničar,
• Rado Hlebec – ravnatelj in
• Vinko Toni – razrednik.

Druga vrsta:

• Mari Kajnc (Bezuljak),
• Mira Tuhtan (Cerknica),
• Marta Šijan (Cerknica),
• Darinka Jakopin (Cajnarje) in
• Milena Palčič (Marof).

Tretja vrsta:

• Janez Ule (Dolenja vas),
• Slavko Rudolf (Kremenca),
• Franc Kovačič (Hribljane),
• Janez Štrukelj (Štrukljeva vas),
• Toni Štrukelj (Hruškarje),
• Tone Petrovčič (Begunje) in
• Marina – Mina Meden (Kržišče).

Sedijo učitelji:

• Vera Kravanja,
• Gregor Logar in
• France Strle.

Druga vrsta:

• Marlen Svet (Dolenja vas),
• Savina Kovšca – Žaba (Cerknica),
• Zinka Lukovič (Selšček),
• Fani Štritof (Slugovo),
• Mirjam Turšič (Begunje) in
• Saša Kovšca – Tiča (Cerknica).

Tretja vrsta:

• Djordja Vukičevič – Đora (Reparje),
• Rozi Bajc (Bezuljak),
• Dušan Kvaternik (Cerknica),
• Brane Petrič (Marof) in
• Ivan Knap (Cerknica).

Tudi podpisali so se. Kot da bi vedeli, da se bo to nekoč rabilo pri prepoznavanju za objavo v Starih slikah.

Viri:

• Darinka Zakrajšek
• Slavko Rudolf

Kraj: Cerknica
Datum: 1966/67
Avtor: Jože Žnidaršič
Zbirka: Darinka Zakrajšek
Skenirano: 6. 5. 2015
Oblika: fotografija

Prvošolčki, rojeni v letu 1965, se približujejo koncu prvega razreda. Za nagrado jih je slikal fotograf Bajček. Za spomin.

Zadnja vrsta stojijo od leve proti desni:

• Borut Levec,
• Peter Petrovčič,
• Gorazd Berčič.

Srednja vrsta od leve proti desni:

• Miran Adamič,
• Damir Jadrič,
• Matjaž Pavlin.

Prva vrsta od leve proti desni:

• Slavko Ožbolt,
• Stojan Maček,
• Bernarda Vrenko.

Zgoraj stojijo z leve:

• Uroš Bavdek,
• Jože Žnidaršič,
• Jože Kebe,
• Duško Skubic.

V sredini stojijo z leve:

• Franci Žnidaršič,
• Jože Konestabo,
• Tomaž Slokar.

Spodaj sedijo z leve:

• Marija Hrovatin,
• Jolanda Ris,
• Karmen Dobrin.

Zgoraj:

• stoji Toni Mivec.

V sredini stojijo z leve:

• Robert Druško,
• Jasna Mele.

Spodaj sedijo z leve:

• Tatjana Prevec,
• Alenka Žnidaršič,
• Vilma Šega.

Ob svojem razredu stoji razredničarka Marija Hlebec.

Viri:

• Alenka Žnidaršič

Kraj: Cerknica
Datum: neznan
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Osnovna šola Cerknica
Skenirano: 5. 5. 2015
Oblika: fotografija

V šolskem letu 1963/64 se je na vrtu stare šole slikalo 27 učencev iz 7 b. razreda. Naj povem še manjšo zanimivost. Razred je imel kar dve Mariji Mulec. Ena je bila njihova razredničarka Marija Mulec, kasneje poročena Lavrenčič in bodoča ravnateljica v novi šoli Cerknica. Druga je pa bila ena izmed učenk. Kar nekaj učencev si je po končani osnovni, srednji ali visoki šoli poiskalo zaposlitev na Brestu. In prav z Bresta se večine tudi sama spominjam oziroma se še poznamo.

Sedijo:

• Marija Mulec,
• Milka Lovko,
• Anica Turk,
• Darja Sernel in
• razredničarka Marija Mulec.

Druga vrsta:

• Joža Košir,
• Marinka Lukovič,
• Marina Pečkaj in
• Mirjam Drenik.

Tretja vrsta:

• Janez Jerman,
• Jože Drenik,
• Matic Šajn,
• Janez Zalar in
• Alojz Doles.

Sedijo:

• Bernarda Drenik,
• Alenka Kajtna,
• Tatjana Rožanc,
• Anka Jenc in
• Andreja Pohole.

Druga vrsta:

• Anica Bauman,
• Vida Obreza,
• Marina Lunka in
• Francka Svet.

Tretja vrsta:

• Ivan Kranjc,
• Janez Turk,
• Emil Kakša,
• Marjan Mele in
• Boris Demšar.

Kraj: Cerknica
Datum: 1963/64
Avtor: Jože Žnidaršič
Zbirka: Osnovna šola Cerknica
Skenirano: 4. 5. 2015
Oblika: fotografija

Letnik 1965 se ponovno predstavi. Tokrat ob koncu 3. razreda na OŠ Cerknica.

Srečali smo jih že na sliki, ko so zaključevali 1.c razred. Sedaj pa 2 leti starejši in z nekaj več znanja. Morda tudi malo bolj pametni.

Viri:

• Alenka Žnidaršič

Kraj: Cerknica
Datum: 1975
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Osnovna šola Cerknica
Skenirano: 4. 5. 2015
Oblika: fotografija

V tretjem razredu smo nastopali na proslavi. Proslava je potekala v avli v prvem nadstropju Osnovne šole Cerknica (stari del). V tej avli je potekalo večinoma proslav, ki so potekale ob različnih praznikih rajnke Jugoslavije.

Prva vrsta:

• Tone Ule.

Druga vrsta:

• Matevž Mivec,
• Milan Mekinda.

Tretja vrsta:

• Anica Bespalec,
• Mateja Meljančič,
• Jani Lah,
• Mele Niko in
• Matjaž Žnidaršič.

Zadnja vrsta:

• Kebe Tone,
• delno zakrit Samo Mulec,
• Primož Zidar,
• Tone Urbas in
• Metod Korošec.

Prva vrsta:

• Erik Kočevar,
• Uroš Otoničar,
• Gorazd Novak in
• Tone Knavs.

Druga vrsta:

• Jože Primec,
• Jože Ivančič,
• Irena Žunič,
• Marko Zadravec,
• Sabina Korošec in
• Metoda Bizjak.
• Zadaj je še Edo Škerlj.

Ne spomnim se več, ob kakšnem prazniku smo imeli proslavo, dobro pa se spomnim, da smo recitirali pesem Domovini pesnika Simona Gregorčiča:

Domovini

O vdova tožna, zapuščena,
ti mati toliko sirot,
s krvjo, solzami napojena,
ki bol poznaš le, nič dobrot,
oj mati vdanega ti sina,
oj zala mati — domovina!

Ti krasna si krasnejše ni,
kar jih obseva zarja dneva;
krepostna si, krasnejše ni,
a krona venča te kraljeva.

Kraj: Cerknica
Datum: 1977
Avtor: neznan
Zbirka: Matjaž Žnidaršič
Skenirano: 4. 11. 2018 (Matjaž Žnidaršič)
Oblika: fotografija

Slika 3.a razreda je nastala v travi, na šolskem vrtu. Prav lepo jih je videti za spremembo slikane na ne prav običajnem mestu. Z njimi je njihova razredničarka Marija Kopitar. Na sliki pogrešamo lastnico slike. Odsotna iz pozabljenega razloga. Pa to sploh ni pomembno. Pomembna je pripad­nost razredni skupnosti in pa to, da imaš v svoji zbirki tudi sliko, na kateri te sploh ni. Vredno vse pohvale.

Čepijo:

• Slavko Pirman,
• Drago Martinčič,
• Jani Homovec in
• Jože Turšič.

Druga vrsta:

• Boris Turek,
• Franci Bečaj,
• Roman Šivec,
• Marko Otoničar,
• Sonja Kebe in
• Petra Žunič.

Čepijo:

• Rado Grekulovič,
• Ivan Petek,
• Roman Hiti in
• Roman Tomšič.

Druga vrsta:

• Erna Ule,
• Jasna Kobal,
• Vida Braniselj,
• Irena Mlinar,
• Alma Bavdek in za njimi
• razredničarka Marija Kopitar.

Čepijo:

• Karli Bahun,
• Roman Žnidaršič,
• Franci Lončar,
• Samo Arko,
• Stanko Pirš in
• Viktor Soko.

Druga vrsta:

• Staša Zakrajšek,
• Marina Frim,
• Brigita Piletič,
• Darja Zakrajšek in
• Vesna Staroveški.

Viri:

• Karmen Steržaj
• Erna Meden

Kraj: Cerknica
Datum: 1971/72
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Karmen Steržaj
Skenirano: 21. 10. 2018
Oblika: fotografija

Do leta 1963 so učenci iz okoliških vasi Gorenjih Otav, osnovno šolo obiskovali v Gorenjih Otavah. Na fotografiji so vsi učenci, razen dveh iz prvega razreda, ki sta manjkala.

Leta 1960 je bilo v prvi razred osnovne šole vpisanih devet otrok, kar je največje število otrok po vojni. Čepijo v prvi vrsti.

Prvarčki so bili, šteto od leve proti desni; Franci Doles s Pikovnika, Jože Korošec s Kržišča, Marta Kateren, poročena Košir iz Dolenjih Otav, Zvonka Purkart, poročena Ješelnik iz Gorenjih Otav, Angelca Doles, tudi poročena s Pikovnika, Fanika Anzeljc, poročena Doles iz Gorenjih Otav in že pokojna Blanka Stražiščar, poročena Tomšič s Stražišča.

Iva Meden, poročena Kovač iz Gorenjih Otav in Ivan Korošec iz Kranjč sta, zanimivo, na prvi šolski dan že manjkala pri pouku.

V drugi vrsti stoji sedem učencev drugega razreda, in sicer; Lojzi Mahne z Župenega, Slavko Zalar iz Gorenjih Otav, Ivan Doles s Pikovnika, Stanka Purkart, poročena Pristovnik iz Gorenjih Otav, Marija Meden, poročena, s Kržišča, Jožica Zalar, poročena Hercogz iz Beča in Danica Hiti, poročena, s Stražišča,

V tretji razred tega leta ni hodil noben učenec,

Za drugo vrsto stojijo učenci višjih razredov, in sicer šestar Lado Likar in njegov pokojni brat Ivan Likar s Stražišča, ki je bil v sedmem razredu, šestar in pokojni Jože Zalar iz Gorenjih Otav, četrtarki pokojna Darinka Štritof, poročena Rot iz Dolenjih Otav in Danica Zalar, poročena Dovjak iz Gorenjih Otav.

V zadnji vrsti so osmarji in sicer: Jože Kateren iz Dolenjih Otav, pokojni Jože Hiti s Stražišča, pokojna Ivanka Kovačič iz Gorenjih Otav in na koncu še sedmarka Milena Kovačič, poročena Urbas iz Gorenjih Otav.

Čisto zadaj je naš spoštovani učitelj, Stanko Stritih, ki nam je vsem učencem ostal v lepem spominu, ne le kot učitelj, temveč tudi kot drugi oče, zdravnik in moder usmerjevalec naših življenj. Po upokojitvi je z ženo živel v svojem rojstnem kraju, v Tržiški Bistrici, kjer je tudi pokopan.

Pouk so v dopoldanskem času obiskovali učenci vseh razredov razen učenci prvega in drugega razreda, ki so imeli pouk popoldne. Pouk je za vse učence potekal v enem razredu. Popoldne smo prvarčki sedeli v eni vrsti, v drugi pa drugarčki. In nemalokrat se je zgodilo, da so nekateri prvarčki prej znali pisati pisane črke in poštevanko kot drugarčki. Pouk je potekal tudi ob sobotah. Veliko smo bili zunaj na igrišču, kjer smo se igrali razne igre z žogo, največ “med dvema ognjema.” Hodili smo po okoliških hribčkih in poljih, se razgledovali ter se lovili. Velikokrat smo se šli igro “iskanje lisice”, ki jo sedaj pridno uporabljam kot zanimivo animacijo pri svojih vnučkih. Šli smo na Špičko, h Kotlom pri izviru Zale, na Zadelo, k spomeniku padlim borcem na Pikovnik, na Vinji vrh pa tudi na vrsto izletov; na Cerkniško jezero, na Ulako v Stari trg, kjer smo si ogledali tudi ruševine starega gradu v Ložu. Hodili smo tudi na razna tekmovanja v šahu in petju. Še posebej mi je ostal v spominu dogodek, ko smo imeli tekmovanje v šahu v Starem trgu. Učenci, ki smo tekmovali, smo se zbrali še pred peto uro zjutraj pred šolo. Ker učitelja kar ni bilo ven iz šole, kjer je stanoval, smo začeli na njegovo okno metati kamenje. Zbudili smo ga šele, ko je avtobus že odpeljal. Med nami je zavladala nepopisna žalost in obžalovanje, saj smo bili na tekmovanje v šahu izvrstno pripravljeni.

Nekateri bolj “pridni” učenci in seveda tisti, ki so jim starši šolanje lahko omogočili, so šolanje po četrtem razredu nadaljevali v Starem trgu. Bili so nastanjeni v Internatu in se vračali vsako soboto popoldan domov, da so jim starši oprali perilo in obleko. Do Selščka so se pripeljali z avtobusom, naprej do Gorenjih Otav, Stražišča in Župenega pa so šli peš. Vsako nedeljo popoldan so se na enak način zopet vračali v Internat v Starem trgu.

Leta 1963 je bila osnovna šola v Gorenjih Otavah, kot še v vrsto drugih manjših krajih, kot so Sveti Vid, Cajnarje, Sveta Trojica, ukinjena. Učenci smo se do petega razreda vozili v Begunje, v višje razrede pa v Cerknico. Vozili smo se najprej z avtobusom, kasneje pa s kombijem, ki je naložil tudi do 20 učencev. Okoli 10 jih je sedelo na dveh vrstah sedežev za šoferjem, zadaj na stojišču pa je stalo in se premetavalo sem ter tja ostalih 10 ali več. Če se je s kombijem peljal po opravkih ali v trgovino v Begunje ali Cerknico še kakšen odrasel vaščan, nas je bilo zadaj še nekoliko večje število in “gužva” je bila še večja. Šofer nas je takrat moral močno potisniti k prednjim sedežem, da je lahko zaprl zadnja vrata.

Nič več ni bilo tako lepo in prijetno domače, kot je bilo hoditi v šolo v svojem domačem kraju.

Spredaj:

• Lojzi Mahne, Župeno,
• Slavko Zalar, Gorenje Otave,
• Ivan Doles Pikovnik,
• Stanka Purkart, Gorenje Otave.

Sredina:

• Lado Likar, Stražišče,
• Ivan Likar, Stražišče,
• Jože Katern,
• Jože Zalar, Gorenje Otave,
• Jože Hiti, Stražišče,
• Darinka Štritof, Dolenje Otave.

Čisto zadaj: učitelj Stanko Stritih.

Spredaj:

• Marija Meden, Kržišče,
• Danica Zalar, Gorenje Otave,
• Jožica Zalar, Beč,
• Danica Hiti, Stražišče.

Zadaj:

• Ivanka Kovačič, Gorenje Otave,
• Milena Kovačič, Gorenje Otave.

• Angelca Doles, Pikovnik,
• Fanika Anzeljc, Gorenje Otave,
• Blanka Stražiščar, Stražišče.

Kraj: Gorenje Otave
Datum: 1960
Avtor: neznan
Zbirka: Zvonka Ješelnik
Skenirano: 28. 4. 2014
Oblika: fotografija

Osnovnošolci ali učenci, srednješolci ali dijaki, pa potem študenti … in tako naprej po šolski poti. Tako je bilo nekoč in je še danes. Razen ene razlike, od kar je bil šolski sistem reorganiziran in je bila uvedena devetletna osnovna šola, male šole, vsaj take, kot je bila včasih, ni več. Malošolarčki so z vstopom v malo šolo postali cicibani in so to ostali do sprejema med pionirje, na koncu osnovne šole pa so postali še mladinci. Jaz se svoje male šole ne spomnim dosti, saj sem do četrtega razreda hodil v vrtec, ker se je pouk od prvega do četrtega razreda izvajal popoldan. Spomnim pa se, da je bilo lepo hoditi v malo šolo, saj se mi je to zdelo nekaj več od navadnega varstva v vrtcu.

Spodaj z leve so:

• Renato Ponikvar,
• Uroš Bavdek,
• ni prepoznan.

Zgoraj z leve so:

• Tatjana Prevec,
• Brigita Udovič,
• Karmen Dobrin.

Spodaj z leve so:

• Stojan Maček,
• ni prepoznan,
• Jože Konestabo,
• Robert Druško,
• Franc Žnidaršič – Žižo.

Zgoraj z leve so:

• Mojca Homovec,
• Miranda Škrlj,
• tovaršica Magister (ime ni znano),
• Vida Šparemblek,
• Alenka Žnidaršič.

Spodaj z leve so:

• Toni Mevc,
• Stojan Tušar,
• Miha Mele – Kunčov Miha.

Zgoraj z leve so:

• Bernarda Vrenko,
• Alenka Kovačič,
• Romana Zidar,
• Vesna Maček,
• Marija Žnidaršič.

Bolj skromno, pa nič zato, na koncu koncev je bila to šele mala šola in pisanja cicibani še niso toliko obvladali.

Slovarček:

• tovaršica: učiteljica, profesorica:

Viri:

• Bernarda Vrenko

Kraj: Cerknica
Datum: 1971
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Bernarda Vrenko
Skenirano: 16. 12. 2018
Oblika: fotografija

Spomini se ustavijo na pouku nemščine in na solidarnostno pomoč med učenci. V knjigi so bile cele lekcije, katere se je bilo treba naučiti. Ko je bil vprašani učenec pred tablo, je napočil trenutek pomoči. Učenci prvih vrst so držali knjige in zvezke tako, da je učenec pred tablo lahko kar prebral lekcije iz njih. Paziti je bilo treba le na to, da učiteljica tega ni opazila. Ne vem zakaj se mi dozdeva, da učiteljice marsičesa sploh niso želele opaziti.

Po vrstah:
1.

• France Kovačič (Hribljane) in
• Tone Petrovčič (Begunje).

2.

• Janez Doles (Pikovnik) in
• Alojz Ule (Otok).

3.

• Slavko Zalar (Otave) in
• Metoda Žnidaršič (Cerknica).

4.

• Slava Štrukelj (Dolenja vas),
• Mojca Kranjc (Begunje) in
• Danica Gabrenja (Cerknica).

5.

• Tončka Stražiščar (Begunje) in za njo
• razredničarka Vera Kravanja.

1.

• Tone Ravnik (Topol).

2.

• Darinka Jakopin (Cajnarje).

3.

• Jožica Zalar (Otave).

4.

• Peter Zgonc (Cerknica).

1.

• Janko Mulec (Otok).

2.

• Slavko Rudolf (Kremenca),
• Janez Štrukelj (Štrukljeva vas) in
• France Nared (Mahneti).

3.

• Fani Klančar (Dolenje Jezero),
• Janez Juvančič (Begunje) in
• Srečo Škrlj (Cerknica).

4.

• Jože Šega (Cerknica) in
• Janez Obreza (Cerknica).
• Pred tablo stoji Marlena Svet (Dolenja vas).

Nekaj se jih je podpisalo, podčrtan pa je podpis učitelja telovadbe Franca Popka.

Viri:

• Darinka Zakrajšek
• Slavko Rudolf

Kraj: Cerknica
Datum: 1964/65
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Darinka Zakrajšek
Skenirano: 5. 11. 2018
Oblika: fotografija