Slika je nastala v stari šoli na Veliki gasi, oziroma današnji Partizanski cesti. Tu je danes glasbena šola. Fotograf, zagotovo je bil to Jože Žnidaršič – Bajček, je učence slikal v učilnici za likovni in tehnični pouk, ki se je nahajala v prvem nadstropju, točno nad vhodom šole. Takrat je pouk zaradi prostorske stiske potekal dopoldan in popoldan. Učenci s slike so popoldanci. Pa še podatek za malo mlajše bralce, v šolo se je v tistih časih hodilo tudi ob sobotah.

Vsi učenci pridno in disciplinirano nekaj pišejo v zvezke. Predvidevam, da je bilo to pri predmetu slovenščine in da gre za preverjanje znanja pisanja po nareku. Za narek je bil splošno znano, da so se ga šolarji od zmeraj zelo bali, posebej nenapovedanega. Punce sedijo v prvih vrstah, fantje pa so v zadnjih. Kakor zgleda, je bilo to neko nepisano pravilo, ki je veljalo od nekdaj. Ponavadi so najbolj živahni fantje sedeli v zadnjih klopeh. Če so bili vsi poskusi učiteljice ali učitelja, da se zadaj zagotovi red neuspešni, so najbolj glasnega učenca presedli v prve klopi med dekleta. Pa še nekaj izstopa, vsi pišejo z desno roko. Takrat je bilo pisanje z levo roko prepovedano. Tako so otroke učili že doma in kasneje v šoli, saj je veljalo pravilo, da je desna roka “ta lepa roka” in da se z njo je in piše, leva pa je “ta grda”.

Učni pripomočki so, v primerjavi z današnjimi, preprosti. V zvezke pišejo s peresi, ki so jih namakali v steklene posodice s tinto ali tintnike. Na mizah so povečini enake lesene peresnice. Razlikovale so se le po načinu odpiranja. Ene so imele pokrov na pante (kot vrata ali okna) in se je odpiral navzgor, druge pa so imele pokrov nameščen v lesenih vodilih in so se odpirale na poteg. V peresnicah so imeli poleg peresa, še svinčnik in radirko, redki tudi barvico ošiljeno na obeh straneh, ki je na enem koncu pisala rdeče in na drugem pa modro in to je bilo to. Klopi so rahlo vzdignjene pod kotom, zardi lažjega pisanja. Zaradi nagnjenosti je na vrhu, v les vrezan žleb za odlaganje peresa, da se le ta ni odkotalil na tla.

Obleke so obešene na obešalnikih, nameščenih na zadnji strani učilnice. Prav tako so se znotraj učilnice nahajali tudi čevlji, ker so bili copati pri pouku obvezni. Sodeč po oblačilih je slika nastala v hladnejšem mesecu, najbrž pozimi.

Z leve:

• neprepoznan,
• Bojan Petan,
• Nataša Švigelj.

Z leve:

• Marina Lunka,
• Vanda Kranjc.

Prva vrsta z leve:

• neprepoznana,
• Vanja Mlinar,
• Joža Jenček,
• neprepoznana.

Druga vrsta z leve:

• Marina Pečkaj,
• neprepoznan,
• Jože Drenik,
• Zvonko Mele.

Tretja vrsta z leve:

• neprepozan,
• Jože Mekinda,
• neprepozan,
• neprepozan.
• Učiteljica je Heda Perovič.

Prva vrsta z leve:

• neprepozana,
• neprepozana,
• Tone Turšič – Kuskov,
• Alojz Eržen.

Druga vrsta z leve:

• Štefan Gašper,
• Matija Šajn,
• Peter Maček,
• Janez Svet – Gornikov.

Tretja vrsta z leve:

• Marjan Mele,
• neprepozan,
• Tone Kovšca – Iblančičov,
• Marjan Jankovič.

Slovarček:

• pant: tečaj
• verštat: delovna miza, delovni pult, največkrat mizarski
• tinta: črnilo
• tintnik: črnilnik, posoda s črnilom; napolniti tintnik, pomakati pero v tintnik

Viri:

• Joži in Zvonko Mele

Kraj: Cerknica
Datum: 1959/60
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Joži Mele
Skenirano: 13. 1. 2019
Oblika: fotografija

V petem razredu nas je bilo za štiri oddelke, v osmem razredu so nas združili in pomešali v tri oddelke, ker jih je veliko že v sedmem razredu zaključilo osnovnošolsko obveznost. Da smo bili velik razred, lahko kar preštejete. Na sliki nas je 32 (13 deklet in 19 fantov). Dveh fantov ni na sliki, verjetno sta tisti dan manjkala.

Pa ne mislite, da smo bili kakšni razgrajači. Nasprotno, bili smo zelo medsebojno povezani in veliko smo se naučili že med odmori, ko smo drug drugega spraševali, če nič drugega, smo dali prepisati domačo nalogo. Splačalo se je potruditi, saj smo osmi razred vsi uspešno zaključili.

Takrat sem poučevala samo matematiko. Na teden sem imela 32 ur pouka, zato ni bilo možno imeti še dopolnilnega in dodatnega pouka. Nujna je bila medsebojna pomoč, tako da so boljši pomagali slabšim. Pred kontrolnimi nalogami pa sem imela v šoli dopolnilni pouk v popoldanskem času. Starši se zaradi tega niso prav nič razburjali, nasprotno, podpirali so me, ker jim je znanje veliko pomenilo in v tem duhu so to prenašali tudi na svoje otroke. Lahko trdim, da so vsi osmošolci imeli privzgojene delovne navade in niso imeli učnih problemov v srednji šoli. Tudi zaradi tega je bilo lepo učiti.

1. vrsta, sedijo:

• Ivan Švelc,
• Joško Primožič in
• Marta Kocjančič.

2. vrsta:

• Marjan Primožič,
• Srečo Gruden,
• Branko Primožič,
• Janez Meden in
• Janez Stražiščar.

3. vrsta:

• Ivan Šivec,
• Stane Gašperin,
• Franci Sernel in
• Jože Opeka.

1. vrsta, sedijo:

• Dragica Jakopin,
• razredničarka Marija Turk,
• Ani Malec in
• Mija Petrič.

2. vrsta:

• Romana Kebe,
• Vlasta Lavrič,
• Anica Kranjec in
• Metoda Kebe.

3. vrsta:

• Valter Hrvatin,
• Jože Primožič,
• Emil Urbanc,
• Duško Škerlj in
• Janez Klučar.

1. vrsta, sedita:

• Marta Meden in
• Irena Matičič.

2. vrsta:

• Zdenka Mahne,
• Marija Škrlj in
• Vika Kranjec.

3. vrsta:

• Miloš Čeček,
• Miro Kržič in
• Igor Zalar.

Prispevek je napisala: Marija Turk.

Kraj: Cerknica
Datum: 1976
Avtor: Jože Žnidaršič
Zbirka: Marija Turk
Skenirano: 17. 5. 2019
Oblika: fotografija

Slika fantov 3. a je nastala istočasno kot slika iz prispevka Cerknica 1959/60 – 3.a razred. To drži stoprocentno, ker so fantje na tej sliki isti kot na sliki prej omenjenega prispevka in oblečeni v ista oblačila, pa ne eden, ampak več njih. Na obeh slikah je tudi ista učiteljica. Zakaj je bila šolska slika narejena v dveh tako različnih načinih, nismo ugotovili. Je pa dobrodošlo, ker lahko vidimo učilnico z obeh strani.

Joži Mele, s katero sem govoril o sliki, mi je povedala, da so učenci najbrž sfehtali, učiteljico, da jim je kontrolko iz nareka, ki so ga pisali maloprej, takoj popravila. Pa smo spet pri enem velikem vprašaju. Zakaj samo fantje in kje so dekleta? Tu res računam na komentarje morebitnih učencev ali njihovih sošolk, ki jih ni tu, če bo kdo izmed njih to prebrali.

Spredaj je pritrjena črna šolska tabla. Ta še ni na pregib, kakršne so bile malo kasneje, zato je imel reditelj dosti dela z brisanjem le te. Zaradi tega so morali tudi učenci pohiteti, da so napisano na tabli hitro prepisali v zvezke. Reditelj pa ni samo brisal table. Skrbeti je moral tudi, da je bilo vedno dovolj vode v lavorju za spiranje gobe, s katero je brisal tablo, in da je bila le ta vedno čista. Lavor je bil nameščen na lesenem stojalu, ki ga žal na sliki ni videti. Če voda v njem ni bila čista, je bilo brisanje težje, saj se je kreda z gobe spirala v vodo in je kaj hitro postala bela. Prav tako je reditelj skrbel, da so bile rože, ki jih vidimo na vrhu table in omari, vedno zalite. Poleg tega je delal še vse druge naloge, ki so se pokazale sproti ali so mu bile naročene. Med omaro za katedrom in šolsko tablo se v lesenem okvirju nahaja za šolo in pouk nepogrešljiv list papirja, to je urnik. Šolske klopi imajo spodaj police, kjer so imeli šolarji pospravljene torbe in nikakor niso smele biti na tleh. Novejše klopi so imele take police ob strani, še novejše pa spet pod klopjo.

V razvoj in praktičnost šolskih klopi se ne bi več spuščal, dodal pa bi vseeno, da so se z razvojem šole in šolskega sistema torbe učencev tako odebelile, da na police pod klopmi sploh niso šle in smo jih obešali kar na naslone stolov. Vse lepo in prav, dokler smo sedeli, ko pa je učiteljica vstopila v razred in smo vsi strumno vstali, je bilo poleg enotnega pozdrava “Zdravoooo” slišati tudi prevračanje stolov v znak. Podobno je bilo tudi, ko si bil poklican pred tablo.

Učiteljica Heda Perovič popravlja naloge.

Prva vrsta z leve:

• Alojz Eržen,
• Matija Šajn,
• Ivan Krajnc,
• Niko Švelc,
• neprepoznan,
• Jože Drenik,
• Janez Svet – Gornikov.

Zadnja vrsta z leve:

• Marjan Jankovič,
• neprepoznan.

Prva vrsta z leve:

• Bojan Petan,
• Zvonko Mele,
• Toni Kovšca – Iblančičov.

Druga vrsta z leve:

• Štefan Gašper,
• Jože Mekinda,
• Tone Turšič – Kuskov.
• Čisto zadaj je Peter Maček.

Z leve:

• Zdravko Kamnikar – Risov,
• Marjan Mele.
• Učenca zadaj nismo prepoznali.

Slovarček:

• fehtati: prositi, tudi beračiti
• kontrolka: kontrolna naloga
• lavor: umivalnik, umivalna skleda

Viri:

• Joži in Zvonko Mele

Kraj: Cerknica
Datum: 1959/60
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Joži Mele
Skenirano: 13. 1. 2019
Oblika: fotografija

Pred nami je slika 7.b razreda leta 1969/70. Z njimi je razrednik Branko Kebe. Tokrat jih je fotograf postavil na neobičajno mesto. Šolo vidimo z drugega zornega kota, z desne strani ob cesti proti Vidmu. Ob šoli so še zelo majhna topolova drevesa. Za učenci je skalnjak, žal se ga premalo vidi. Na tem mestu so danes otroška igrala.

Razrednik Branko Kebe je bil dober učitelj. Učno snov je znal razumljivo in zelo opisno razložiti. Tako da je postala zanimiva za poslušanje in lažje dojemljiva. Bil je tudi športnik in nogometni trener. O nogometu se je zelo rad pogovarjal z učenci, ki so ga igrali oziroma jih je ta šport zanimal. Pa še ena zanimivost. Pozimi, ko je zapadlo veliko snega, so si učenci iz Dolenje vasi naredili bližnjico. Gazili so direktno čez cesto od šole do prvih hiš v Dolenji vasi. Tukaj so tako stlačili sneg, da se je ta bližnjica poznala še dolgo po tem, ko je sneg okrog skopnel.

Čepijo:

• Franc Bauman,
• Tone Škrlj in
• Tomaž Šubic.

Druga vrsta:

• Broni Ferfila,
• Jolanda Mele,
• Iva Mulec,
• Lilijana Gašparič in
• Vida Šuster.

Tretja vrsta:

• razrednik Branko Kebe,
• Drago Švelc in
• Jože Kos.

Čepijo:

• Ivo Mestek,
• Janez Čenčur,
• Franc Hiti in
• Jože Zgonc.

Druga vrsta:

• Jožica Doles,
• Olga Braniselj,
• Vanda Braniselj,
• Helena Ule in
• Branka Turšič.

Tretja vrsta:

• Ivo Klobučar in
• Dušan Ardalič.

Podpisi so.

Viri:

• Janez Čenčur

Kraj: Cerknica
Datum: 1969/70
Avtor: Jože Žnidaršič
Zbirka: Janez Čenčur
Skenirano: 10. 1. 2019
Oblika: fotografija

Pred nami je skupinska slika tretjega razreda v šolskem letu 1971/72. Skupaj so se slikali učenci dopoldanskega in popoldanskega oddelka, zato ta skupina šteje kar 35 učencev. Fantov je bilo dvajset in deklet petnajst. Ob strani je razredničarka Rozka Škrlj, ki je poučevala kar obe skupini. Poučevati dopoldan in popoldan, pa čeprav je imela stanovanje kar v stavbi šole, res ni bil mačji kašelj. 

V toplih dneh se je pred šolo pripeljal znameniti cerkniški Selim in tam prodajal sladoled. In to s posebnim kolesom (brez brzin !), na katerem je imel posodo s sladoledom. Tako so si lahko otroci po koncu pouka privoščili kepico sladoleda, če so imeli kaj denarja, seveda. Marsikateri šparavček se je izprazni v ta namen.

Sedijo:

• Marja Tekavec,
• Sonja Petrič,
• Mojca Brezec,
• Marija Sernel in
• Magda Štritof.

Druga vrsta:

• Berto Hribljan,
• Miro Nared,
• Silva Korošec,
• Mirjam Cimermančič,
• Andreja Kopinč in
• Martina Kranjec.

Tretja vrsta:

• Janez Korošec,
• Roman Hribar,
• Janez Borštnik,
• Dušan Pirman,
• Dušan Primožič in
• Janko Pirman.

Sedijo:

• Iztok Korošec,
• Vili Šivec,
• Franc Matičič,
• Niko Zalar,
• Tončka Otoničar,
• Marija Petrič in
• Zdenka Štritof.

Druga vrsta:

• Valči Jakopin,
• Majda Hiti,
• Bojana Bavdek,
• Jože Meden,
• Janez Jernejčič,
• Slavko Intihar in
• Vojko Turšič.

Tretja vrsta:

• Roman Meden,
• Janoš Purkat,
• Franc Lenarčič,
• Milan Modic in
• razredničarka Rozka Škerlj.

Lepo spisani vsi sošolci. Bravo, Marija!

Slovarček:

• šparavček: hranilnik

Viri:

• Martina Mele
• Tončka Sernel

Kraj: Begunje
Datum: 1971/72
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Marija Otoničar
Skenirano: 17. 12. 2018
Oblika: fotografija

Popoldanski del četrtošolcev iz leta 1972/73 se je s svojo razredničarko Ludoviko Bavdek slikal na igrišču ob šoli v Begunjah. V skupini je bilo osemnajst učencev, devet fantov in devet deklet. Da se počasi bližajo počitnice, lahko ugotovimo po Janezovih kratkih hlačah in tudi Mirjam je že v dokolenkah.

Te počitnice bodo nekaj posebnega, bodo zadnje počitnice pred odhodom v cerkniško šolo. Le kaj bomo tam doživeli, nas bodo lepo sprejeli medse, bomo imeli težave …, kar nekaj neodgovorjenih vprašanj se nam poraja.

Sedijo:

• Mirjam Cimermančič,
• Marija Petrič,
• Majda Hiti in
• Andreja Kopinč.

Druga vrsta:

• Janez Korošec,
• Roman Hribar,
• Franc Matičič,
• Slavko Intihar in
• Milan Modic.

Sedijo:

• Jožica Mikuž,
• Valči Jakopin,
• Marija Sernel,
• Sonja Petrič in
• Mojca Brezec.

Druga vrsta:

• Vojko Turšič,
• Niko Zalar,
• Roman Meden,
• Dušan Primožič in
• razredničarka Ludovika Bavdek.

Vse je zapisano.

Viri:

• Martina Mele

Kraj: Begunje
Datum: 1972/73
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Marija Otoničar
Skenirano: 17. 12. 2018
Oblika: fotografija

Klasična fotografija dijakov ob koncu šolskega leta. To je bil 3. razred tedanje nižje gimnazije v Postojni, kar pomeni danes 7. razred osnovne šole. Na Rakeku je bila tedaj samo 4-razrednica in smo se v nižjo, nekateri pa potem še v višjo gimnazijo, vozili vsak dan z vlakom v Postojno. Ob sedanjih normativih si je težko predstavljati takratni pouk z 31 učenci v razredu, kredo in gobo, redkimi čitankami in nekaj zvezki. Malico, navadno kos kruha, namazanega z marmelado, si je vsak prinesel v torbi od doma.

Markantna figura v sredini slike je razrednik dr. Milan Rakočević, ki nas je učil srbohrvaščino. Rojen 1914 blizu Kolašina v Črni gori je maturiral v Nikšiću in nadaljeval študij na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je diplomiral in 1940 tudi doktoriral z disertacijo Petar Petrović Njegoš – balkanski Prometej. Med vojno je partizanil v Črni gori, potem pa se je vrnil v Slovenijo in v letih od 1951 do 1955 poučeval na Gimnaziji v Postojni filozofijo in srbohrvaščino. Prvi je prevedel Prešerna v srbohrvaščino, prevajal pa je tudi Bevka in Potrča. Visok, vitek, skrajno skromen in zelo razgledan. Predan svojemu poklicu, spoštovali smo ga tudi zaradi dostopnosti, saj smo se z njim lahko pogovarjali o čemerkoli, kar nas je zanimalo. Še danes ga vidim, kako hodi po razredu in čustveno recitira Njegošev Gorski vjenac ali pa razlaga pesnikove modre misli, kot na primer “U laku je lako dobar biti, na muci se poznaju junaci.” Naučil nas je brati in pisati cirilico in marsikaj iz črnogorske zgodovine. Dosti je razlagal besedo čojstvo, ki je med Črnogorci vrhunska vrednota. Pomeni poštenje, človečnost, zavezanost dani besedi, tudi pogum. Morda je čojstvu le približna slovenska ustreznica beseda krepost, ki pa je pri nas, tako se mi zdi, vse manj v rabi. V naslednjih letih je dr. Rakočević služboval v knjigarni Konzorcija v Ljubljani.

Po koncu pouka leta 1954 nas je razrednik peljal na izlet na Gorenjsko. Z vlakom v Lesce, potem pa peš do Prešernove domačije v Vrbi. Prenočili smo, če se prav spomnim, v neki šoli na slami na tleh (do iznajdbe jogijev je bilo še daleč), drugi dan pa peš na Bled in nato z vlakom v Ljubljano. V kinu Sloga (danes Kinodvor) smo si ogledali film, po predstavi pa nas je razrednik pogostil s sladoledom.

Razen Franca Ivančiča, ki je z Unca, so vsi drugi prepoznani z Rakeka.

V srednji vrsti z leve stojijo

• Franc Ivančič,
• Nuša Šegula,
• dve neprepoznani,
• Milica Frelih.

Spredaj čepita

• Slavko Mesesnel,
• Franc Mazi.

V zadnji vrsti:

• najprej dva neprepoznana,
• nato Tone Urbas,
• Milan Živkovič,
• Emil Bombač.

V srednji vrsti:

• najprej neprepoznana,
• nato Katarina Demšar (s kitami),
• sedi razrednik dr. Milan Rakočević,
• za njim neprepoznana.

Spredaj čepita:

• neprepoznana.

V zadnji vrsti stojijo:

• Alojz Egel,
• neprepoznan,
• Drago Korošec,
• Franc Vengust.

V srednji vrsti stojijo

• Mija Mihevc,
• drugi neprepoznani.

Spredaj čepita

• neprepoznana.

Slovarček:

• “U laku je lako dobar biti, na muci se poznaju junaci.”: Izrek bi prevedli nekako takole: “Lahko je biti dober, kadar gre vse dobro, junaka prepoznaš, kadar so težave.”

Kraj: Postojna
Datum: junij 1954
Avtor: neznan
Zbirka: Franc Mazi
Skenirano: 25. 2. 2019
Oblika: fotografija

Slika je nastala za Madrovo hišo ob zaključku šolskega leta 1960/1961. Učitelj Rado Meglič je odšel na novo službeno mesto v Kočevje, otroci pa so v naslednjih letih nadaljevali šolanje v bližnjih šolah, kakor se je kdo znašel. Šolo v Novem Kotu pa je občina Kočevje ukinila.

To je zadnja generacija otrok, ki je obiskovala Osnovno šolo Novi Kot v privatni hiši pri Mandrovih. Po odhodu naše prve povojne učiteljice Zalke Kocjan por. Knavs v Kočevje so v Novem Kotu poučevali še Marija Brišar por. Knavs, Marica Šega por. Košmrl, Anica Filetič in Rado Meglič.

Rado Meglič je v času poučevanja v Novem Kotu stanoval pri Pargarjevih. Pri njih je dobival tudi hrano. Pargarjeva Albinca se spominja, da mu je vsak dan nosila kosilo v šolo, ker je imel kombiniran pouk in ni imel časa priti na kosilo. Hrano je nosila v aluminijasti menažki (tri posodice zložene druga na drugo s skupnim ročajem). Včasih je ostal tudi brez kosila, ker je hrano raztresla. Učenci so ga imeli radi. Spominjajo se, da je rad nosil sončna očala, kadil cigarete Opatija in se po vasi vozil z vespo. Udomačil je srnjačka in lepo skrbel zanj, zatočišče pa so mu dali Mandrovi.

Ko so šolo 1960/61 ukinili, se je za binklarške otroke in starše začelo težko obdobje. Zamenjali so kar precej učiteljev in šol, oziroma nadaljevali so, kakor se je kdo znašel. Učenci iz Starega Kota so obiskovali šolo na Travi pri znani partizanski učiteljici Nadi Vreček in tu končali osemletko. Učenci iz Novega Kota pa so se bolj raztepli po bližnjih in bolj oddaljenih šolah. Tako so nekateri končali šolo v hrvaškem jeziku v Prezidu, drugi v Kočevju, večina otrok pa je bila eno leto v Kočevju v dijaškem domu, kjer so obiskovali OŠ Mirka Bračiča, potem pa jih je vozil šolski avtobus iz Novega in Starega Kota v OŠ Stari trg pri Ložu, dokler niso končali osemletke. Nekaj otrok pa je imelo še bolj zapleteno pot do konca šolanja, le-te pa prosim, naj me sami dopolnijo, če želijo.

Stojijo:

• Francka Cimprič,
• Ivanka Mavrin,
• Mladen Malnar in
• Irena Kovač.

Čepijo: 

• Danica Cimprič,
• Albinca Cimprič,
• Dragica Pantar in
• Marija (Micika) Katern.

Stojijo:

• Marija Miklič,
• Franc Pantar in
• učitelj Rado Meglič.

Čepijo:

• Anton (Toni) Cimprič,
• Ivan Mavrin in
• Lojzika Miklič.

Najmlajši med vsemi je bil Toni, ki je takrat obiskoval prvi razred.

Slovarček:

• binklarške otroke: otroke iz Novega in Starega Kota
• menažka: aluminijasta posodica za hrano

Viri:

• ustni viri: Ivanka Mavrin por. Volf, Albina Cimprič por. Miklavčič, Franc Ješelnik (maj in junij 2019)

Kraj: Novi Kot
Datum: 1960
Avtor: neznan (verjetno učitelj Rado Meglič)
Zbirka: Tilka Klepac
Skenirano: 16. 5. 2019
Oblika: fotografija

V šolskem letu 1972/73 je dopoldanska skupina četrtega razreda štela 19 učencev. Slikali so se na šolskem igrišču zadaj za šolo, ki jo vidimo tokrat iz zadnje strani. Spremlja jih razrednik Janez Petrič.

Pri glasbenem pouku se je velikokrat pela pesem Oj, Božime. In vedno sta morala Martina in Janoš peti solistične vložke. Pri urah družbe so se po mizah razgrnili zložljivi zemljevidi. Ko sta Martina in Magda zagledali nekje v Istri kraj z imenom Brtonigla, sta bruhnili v neustavljiv smeh. Sedeli sta v prvi klopi pred tablo, tisto uro pa sta kazensko preživeli kar pred tablo. Ampak se je splačalo, in ime kraja sta si zapomnili za vse večne čase.

Sedijo:

• Miro Nared,
• Janez Jernejčič,
• Janko Pirman in
• Franci Popit.

Druga vrsta:

• Vili Šivec,
• Iztok Korošec,
• Janez Borštnik,
• Jože Meden,
• Dušan Pirman in
• Janoš Purkart.
• Za njimi je razrednik Janez Petrič.

Sedijo:

• Zdenka Štritof,
• Marja Tekavec,
• Martina Kranjec,
• Tončka Otoničar in
• Bojana Bavdek.

Druga vrsta:

• Berto Hribljan,
• Franc Lenarčič,
• Magda Štritof in
• Silva Korošec.

Vsi podpisani z razrednikom na sredini.

Viri:

• Martina Mele

Kraj: Begunje
Datum: 1972/73
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Frane Lenarčič
Skenirano: 17. 12. 2018
Oblika: fotografija

Na sliki vidimo dvajset veselih obrazov iz 8. b razreda. Srečni, da so prispeli do nove življenjske prelomnice, ki se ji reče srednja šola. Z njimi se je veselila razredničarka Jožica Zabukovec.

Razredničarka Jožica Zabukovec je učila biologijo. Aktivno je sodelovala z učenci tudi pri njihovih odločitvah glede nadaljevanja šolanja. Seznanila jih je z različnimi poklici in pogojih na srednjih šolah. Nekaterim je še posebej svetovala tudi glede na posameznikove sposobnosti. Tako se je tudi Janez z njeno pomočjo lažje odločil za svoj poklic. Izbiral je med avtomehanikom in rtv mehanikom. Lepo ga je seznanila s ptt šolo in odločitev je bila lažja. Pa še štipendijo je dobil. Za pravilno usmerjanje ji je še danes hvaležen.

Sedijo:

• Vanda Braniselj,
• Marija Krajc,
• Lilijana Gašparič,
• Iva Mulec in
• Bronislava Ferfila.

Druga vrsta:

• Marjan Šušteršič in
• Drago Švelc.

Tretja vrsta:

• Dušan Ardalič,
• Franc Bauman,
• Janez Čenčur in
• Vido Kranjec.

Sedijo:

• razredničarka Jožica Zabukovec,
• Jolanda Mele,
• Olga Braniselj,
• Branka Turšič in
• Helena Ule.

Druga vrsta:

• Boris Mahne,
• Ivo Mestek,
• Tomaž Šubic,
• Ivo Klobučar in
• Jože Zgonc.

Nekaj se jih je podpisalo.

Viri:

• Janez Čenčur

Kraj: Cerknica
Datum: 1970/71
Avtor: Jože Žnidaršič
Zbirka: Janez Čenčur
Skenirano: 10. 1. 2019
Oblika: fotografija

Pred nami je 5.c razred iz leta 1973/74. Prišli smo iz podružnične šole Begunje v Cerknico in za vedno postali razred vozačev, razred hribcev. To je bilo včasih kar malo žaljivo in vedno smo bili manj vredni od domačinov. Za razredničarko smo dobili Mileno Kvaternik. Razred je štel 21 fantov in 13 deklet, skupaj 34 učencev. Dobili smo tudi nekaj novih sošolcev, ki so prve štiri razrede šolo obiskovali pri Sveti Trojici.

Poleg selitve v drug kraj in drugo šolo nas je v petem razredu pričakala še ena selitev. Selitev, ki se je ponavljala vsako šolsko uro. Iz učilnice v učilnico. V petem razredu smo prešli na predmetni pouk. Kar velika sprememba od prejšnjega, razrednega. In seveda, dobili smo tudi prvič tuj jezik-angleščino. Pri angleškem pouku smo imeli tudi angleška imena. Ta so nam bila zelo zanimiva, zato ni čudno, da so se pojavila tudi med podpisi na zadnji strani slike. Vili Šivec je bil Bill in Iztok Korošec Steve.

Sedijo:

• Janez Korošec,
• Roman Hribar in
• Franc Lenarčič.

Druga vrsta:

• Slavko Intihar,
• Dušan Primožič,
• Niko Zalar,
• Jože Intihar in
• Marija Sernel.

Tretja vrsta:

• Jože Meden,
• Janez Borštnik,
• Franc Matičič,
• Franci Popit in
• Janez Jernejčič.

Sedijo:

• Janko Pirman,
• razredničarka Milena Kvaternik in
• Marija Petrič.

Druga vrsta:

• Tončka Otoničar,
• Silva Korošec,
• Marta Intihar in
• Mihaela Seljak.

Tretja vrsta:

• Janez Jernejčič,
• Miro Nared,
• Dušan Pirman,
• Janoš Purkart in
• Vojko Turšič.

Sedijo:

• Sonja Petrič,
• Magda Štritof in
• Cvetka Mestek.

Druga vrsta:

• Marja Tekavec,
• Zdenka Štritof,
• Bojana Bavdek in
• Martina Kranjec.

Tretja vrsta:

• Janez Klančar,
• Berto Hribljan,
• Iztok Korošec in
• Vili Šivec.

Zanimivi podpisi. Bill, Steve – naj se vidi, da obvladamo angleščino.

Viri:

• Martina Mele

Kraj: Cerknica
Datum: 1973/74
Avtor: Jože Žnidaršič
Zbirka: Martina Mele
Skenirano: 17. 12. 2018
Oblika: fotografija

Učenci 1.b razreda, ki so kot prvošolci zakorakali v šolske klopi leta 1967, so se pred fotografa postavili proti koncu šolskega leta. Razred je štel 23 učencev, v katerem so prevladovali dečki s 13 proti 10-tim deklicam. Z njimi je razredničarka Korlinca Strle. To je bil njen prvi razred, njeni prvi učenci po končanem šolanju. Z njimi je začenjala svojo službeno pot v Begunjah. Tudi sama je izhajala iz vasice Rudolfovo nad Svetim Vidom. Zato so ji bili njeni učenci še toliko bolj domači. In ker prvega ne pozabiš nikoli, se jih še danes spominja in ob srečanju z njimi z veseljem obuja spomine.

Prva vrsta:

• Dušan Pirman in
• Toni Švigelj.

Druga vrsta:

• Ivica Korenčan,
• Marija Korošec,
• Bojan Šivec in
• Milan Štritof.

Tretja vrsta:

• Janez Doles.

Prva vrsta:

• Darja Hiti,
• Metoda Zalar in
• Danica Intihar.

Druga vrsta:

• Peter Bajc,
• Janez Žnidaršič in
• Tone Klučar.

Tretja vrsta:

• Helena Maček,
• Marta Matičič in
• Janez Klančar.

Prva vrsta:

• Jožica Zalar,
• Slavko Rupar in
• Ivica Nared.

Druga vrsta:

• Janez Škrlj,
• Dragica Mesar in
• Franci Debevc.

Tretja vrsta:

• Jože Obreza in
• razredničarka Korlinca Strle.

Zabeleženi le lastnica slike in razredničarka.

Viri:

• Francka Nelec
• Marta Urbas
• Toni Švigelj

Kraj: Begunje
Datum: 1967/68
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Francka Nelec
Skenirano: 17. 5. 2019
Oblika: fotografija

V šolskem letu 1967/68 so v osnovni šoli Begunje učenci začenjali svojo šolsko pot v dveh razredih. Danes predstavljamo 1.a razred s svojo razredničarko Rozko Škerlj. Slikanih je 21 učencev, od tega 10 deklic in 11 fantkov. Slikani na stopnišču pred vhodom v šolo ob znamenitih betonskih okraskih na vrhu stopnic.

Razred je imel dvojčka Švigelj. Slavko in Jože imata na sliki očala in znamenite naramnice – hozentregarje oziroma “šire” po domače. Kako so prisrčni.  Stojijo strumno, da ne rečemo celo malo prestrašeno.

Ob pogledu na sliko, mi je prišel na misel zapis ene mojih tovarišic v spominski knjigi. “Vedno se spominjaj lepih dni, ko si drgnila šolske klopi.” Prepričana sem, da se danes tudi takrat malce prestrašeni prvošolčki z veseljem spominjajo na svoje šolske dni.

Prva vrsta:

• Franci Pirman,
• Zdenka Popit in
• Ema Brence.

Druga vrsta:

• Janez Šivec,
• Marko Nared in
• Irena Srnel.

Tretja vrsta:

• Jože Otoničar.

Prva vrsta:

• Janez Stražiščar,
• Irena Petrič in
• Judita Jovič.

Druga vrsta:

• Marta Korošec,
• Heda Intihar,
• Slavko Švigelj in
• Jože Švigelj.

Tretja vrsta:

• Slavko Korošec,
• razredničarka Rozka Škerlj in
• Olga Bizjak.

Prva vrsta:

• Joža Mikuž in
• Marko Turšič.

Druga vrsta:

• Zvone Zalar in
• Bojan Zelič.

Tretja vrsta:

• Vanda Urh.

Zadnja stran.

Viri:

• Marta Urbas
• Jožica Debeljak
• Toni Švigelj

Kraj: Begunje
Datum: 1967/68
Avtor: Jože Žnidaršič
Zbirka: Francka Nelec
Skenirano: 17. 5. 2019
Oblika: fotografija

Tu smo ob koncu šolskega leta 1949 zbrani vsi šolarji od 1. do 4. razreda Osnovne šole na Rakeku. Fotografiranje je bilo tedaj očitno pomembno dejanje, saj je iz Postojne prišel fotograf Vilko Filač, ki nas je postavil pred poslopje železniške postaje. Poskrbeli so tudi za klopi, tako da učenke v prvi vrsti sedijo, zadaj pa stojimo na klopeh. Glave vseh je razločno videti, le prepoznam danes malokatero.

• Tu zadaj prepoznam le Draga Korošca, drugega od leve v zadnji vrsti.
• V prvi vrsti z leve je, domnevam, učiteljica Franja Jerala,
• četrta pa Mija Mihevc.

• V zadnji vrsti četrti z leve sem Franc Mazi, tedaj drugošolec.
• Prva z leve v prvi vrsti je Milica Frelih.

• Druga v prvi vrsti je Nataša Popovič.

• Zadnja od leve v drugi vrsti je, domnevam, učiteljica Erna Likar.

Pred leti sem na hrbtno stran fotografije zapisal letnico 1948, a danes menim, da je najverjetneje nastala leta 1949.

Šola je bila v 1. nadstropju Gabrenjeve hiše v sedanji Gasilski ulici, kamor se je prišlo po mostu, ki ga danes ni več. Pouk je potekal v dveh prostornih sobah, nekoč uporabljanih za gostilno, tudi na mostu so bile nekoč mize za goste. Drugi in četrti razred je imel pouk dopoldne, prvi in tretji pa popoldne. Tako sta bili učiteljici Franja Jerala in Erna Likar zaposleni ves dan. Gospa Mesesnelova, ki je bila snažilka v šoli, je poskrbela za topel kakav ali mleko v prahu (pomoč UNICEF-a) in kos kruha. Moja družina je takrat prebivala v pritličju in spominjam se, da sem spomladi, ko so bila okna odprta, na vrtu za hišo poslušal pouk učencev 1. razreda. Za učiteljico so nekoliko pojoče ponavljali poštevanko: enkrat eena je enaa, dvakrat eena je dvaa, trikrat eena je trii … Učnih pripomočkov ni bilo, pa je bilo treba ponavljati poštevanko. Tudi skrb za higieno tedaj ni mogla biti v ospredju, saj je šola imela le eno stranišče (“čučavac”), voda pa je pritekla samo kakšno uro na dan, običajno med deveto in deseto.

S spoštovanjem se spominjam obeh učiteljic. Kot uči konfucijanstvo, mora vsak človek spoštovati svoje starše in svoje učitelje, kajti vse, kar ve in kar zna, izhaja iz tega, kar so ga naučili starši in učitelji. Konfucij (551 – 479 pr. n. št.), sin izkušenega vojskovodje v mali kitajski kneževini Lu, ki pa je umrl, ko je imel sin tri leta, je z materjo živel v siromaštvu. Pri 19 letih – mati mu je umrla, ko je imel 18 let – se je poročil in se zaposlil kot nadzornik javnega žitnega silosa. Zgodaj je začel poučevati, pri čemer se je držal načela, da je treba spoštovati tradicijo. Kmalu je dobil zaposlitev na dvoru, kasneje pa se je ukvarjal s poučevanjem in je s svojimi učenci desetletja potoval po domovini, ne redko tudi ob tveganju za življenje. Kot vrhunsko vrednoto je postavljal človečnost: vljudnost, plemenitost, poštenost, vztrajnost in dobroto. Človečnost naj bi prepojila slehernega človeka, zlasti še, če gre za vladarja. Velja pa tudi obratno. “Dokler oče živi, se ravnaj po njegovi volji. Ko očeta ni več, se ravnaj po tem, kako se je prebijal skozi življenje”. Ko sin po očetu podeduje kmetijo, naj tri leta ničesar ne spreminja, da se izogne nepremišljenim dejanjem. Potem pa še: “Plemenit človek je izveden v dolžnosti, prostak je izveden v pridobivanju.” Verovanja je odklanjal, imel jih je za praznoverja.

Še vedno so aktualne Konfucijeve misli o načelih vladanja:

“Zi-gong je vprašal, kakšen je pravilni način vladanja. Mojster je odgovoril: Takšen, da skrbiš za zadostno prehrano, zadostno vojsko in za to, da ljudstvo zaupa svojemu vladarju. Zi-gong je dejal: Če pa ne bi imel nikakršne druge izbire, kot da eno od teh opustiš, kateri od teh stvari bi se še najlaže odpovedal? Mojster je odgovoril: Vojski. Zi-gong je rekel: Če pa ne bi imel nobene izbire kot to, da še eno stvar opustimo, kateri od obeh bi se še najlaže odrekel? Mojster je dejal: Prehrani. Od nekdaj je že tako, da morajo vsi umreti; če pa ljudstvo nima zaupanja, ni mogoče vzpostaviti nobenega vladanja.” (Lunyu, XII/7)

Čisto na kratko je konfucijanstvo, na katerem še danes temelji kitajska civilizacija, vsebovano v načelu Ren, katerega najosnovnejši pomen je sočustvovati z ljudmi in jim v težavah pomagati. Pa načelo: ne stori ničesar drugemu, česar ne želiš, da drugi stori tebi. V razmerju oblast – podaniki pa naj velja načelo, da so podaniki lojalni do oblasti, ta pa mora v kar največji meri skrbeti za blaginjo podanikov. Med oblastjo in podaniki naj, tako kot v družini, obstaja harmonija. Kako uspešen je konfucijanski nauk, vidimo danes, ko (za sedaj) še od daleč opazujemo silovit razvoj Konfucijeve domovine.

Viri:

• Konfucij, pogovori. Prevedla in spremno besedo napisala Maja Milčinski. Cankarjeva založba, Ljubljana, 1988

Kraj: Rakek
Datum: verjetno 1949
Avtor: Vilko Filač, Postojna
Zbirka: Franc Mazi
Skenirano: 25. 2. 2019
Oblika: fotografija

Učenci 8. razreda so se postavili pred objektiv za bivšo nižjo gimnazijo na športnem igrišču pri TVD Partizan. Po ukinitvi gimnazije so tu obiskovali pouk učenci od 5. do 8. razreda. Na levi strani je bila drvarnica. Zadaj pa se vidi stavba, kjer je danes trgovina KZ Velike Lašče, takrat pa so bile v njej prehrambena trgovina, lekarna in trgovina s tekstilom. V ozadju je viden del Ulake.

Za te učence se je zaključilo obdobje brezskrbnosti in otroške razposajenosti – pomemben korak iz otroških let v bolj zrelo obdobje, v obdobje srednje šole. V sedmem razredu sta bila to še 7. a in 7. b, v osmem pa so oba združili, ker se je število učencev zmanjšalo zaradi osipa in zaradi odhoda otrok iz internata v domače kraje. Tako je bilo v osmem razredu 34 učencev. 32 jih je na sliki, dva, Tone Malnar in Ludvik Strle, pa sta tisti dan manjkala. Danes je živih 32, Tugomir Kušlan in Branko Mahne pa sta pokojna.

Večina se jih je zadnje leto še bolj trudilo, da bi dosegli čim boljši uspeh, da bi se lahko vpisali v željeno šolo in bili tako za korak bližje k uresničitvi njihovih sanj. Nekaj jih je s šolanjem zaključilo in so si poiskali delo, ki ga takrat ni bilo težko dobiti, saj sta bili lesna in kovinska industrija v dolini v razcvetu. Večina teh osmarjev je po končanem šolanju dobila zaposlitev v dolini in si tu ustvarila družino in dom.

Njihov razrednik je bil priljubljen in ugleden učitelj in kasnejši ravnatelj Emil Mercina. Takrat je poučeval matematiko in fiziko. Učence je znal motivirati in jim snov razložiti na preprost razumljiv način. Lani je dopolnil častitljivih devetdeset let.

Fotografija je nastala pred koncem šolskega leta. Za zaključek osemletke so se učenci pražnje oblekli. Vsak po svoje je bil unikaten. Valete v taki obliki, kot je danes, takrat ni bilo. Dekleta so si takrat mogoče prvič obule čevlje z visoko peto in se počutile bolj odrasle. Danes si mnoge za valeto izberejo čevlje z obupno visoko peto. Čeprav je videti lepo, mnoge punce v teh čevljih ne znajo hoditi, kaj šele plesati.

Zadnja vrsta:

• Marjanca Vukičević,
• Vera Lekan,
• Fani Černigoj,
• Milka Strle.

Srednja vrsta:

• Gordana Krstić,
• Branko Mahne,
• Milena Mulec,
• Tončka Kristan.

Sprednja vrsta:

• Anđelka Poje,
• Stana Avsec,
• Branko Troha in
• Jožica Hribar.

Zadnja vrsta:

• Vida Korošec,
• Danuša Tomšič,
• Vitko Stanič,
• Jože Avsec.

Srednja vrsta:

• Anica Zabukovec,
• Marica Komidar,
• Milena Grl,
• Fani Kočevar.

Sedijo:

• Vida Brodarič,
• razrednik Emil Mercina,
• Anica Žnidaršič.

Zadnja vrsta:

• Branko Mihelčič,
• Peter Kvaternik,
• Ludvik Šraj.

Srednja vrsta:

• Metka Židanek,
• Ivan Paternost,
• Tugomir Kušlan,
• Mitja Škrbec.

Prva vrsta:

• sedi Marta Truden,
• stojita Ljubo Bavec in
• Tone Pantar.

Viri:

• ustni vir: Jožica Hribar por. Novak

Kraj: Stari trg
Datum: 15. 6. 1964
Avtor: neznan (mogoče Jože Berglez ali Jože Žnidaršič )
Zbirka: Jožica Novak
Skenirano: 12. 7. 2019
Oblika: fotografija

Slika je nastala 28. 10. 1965 ob srečanju aktiva za razredni pouk v osnovni šoli Cerknica. Stisnjeni v kot razreda so se dobro razpoloženi, postavili pred neznanega fotografa, učitelji nižje stopnje iz Cerknice, Begunj, Grahovega, Nove vasi, Starega trga, Rakeka in Unca.

Med njimi so tudi predavatelj Ivan Bizjak (kasneje je bil direktor Mladinske knjige), predavatelj Bogdan Pintar, inšpektor prof. Drago Vončina ter tedanji ravnatelj v Cerknici Stanko Janež. Poleg so tri moje tovarišice, na katere imam zelo lep spomin: Nada Milavec – 1. razred, Bibjana Bavdek – 3. razred in Vika Tornič – 4. razred.

Na srečanju aktiva za razredni pouk so poslušali različne predavatelje in se tako izobraževali. Kajti to so bili še časi brez računalnika in interneta.

Prisoten je bil tudi inšpektor. In kaj je bilo delo inšpektorja? Nadziranje, pregledovanje, analiziranje:

• hospitiral je pri učni uri (poslušal, kako učitelj govori in podaja snov učencem-skratka, preverjal kako uči),
• pregledoval je vso dokumentacijo (dnevnik, redovalnico, priprave na pouk),
• podal svojo analizo tako učitelju kot tudi ravnatelju,
• na podlagi svojih ugotovitev potem organiziral predavanja, srečanja učiteljev iste stroke in aktive.

Vrnimo se k sami sliki. Z njo je povezana cela dogodivščina. Kot vemo, se vse slike zbirajo pri našem uredniku Milošu. Ob vsej množici neobjavljenih fotografij bi bilo že kar malo čudno, če se kdaj ne bi kaj zalomilo oziroma izgubilo. Tako se je izgubil original današnje slike in imamo samo nizko resolucijsko povečavo “za čečkat”. Sedaj ne vemo imena lastnika, ki je to sliko dal Milošu enkrat v jeseni 2018. Milošu je bila zanimiva in je takoj pripravil povečave, da se bo lažje raziskovalo. Te povečave sem dobila jaz, ob enem obisku pri njem in čez nekaj časa začela z raziskovanjem udeležencev tega aktiva. To je rabilo svoj čas. Celo v Stari trg sem šla in g. Tilka Klepac je sklicala skupaj nekaj prijateljic, da so prepoznale še Starotržanke, za kar si ji lepo zahvaljujem. In ko sem hotela naročiti pripravo posta, se je zapletlo. Na povečavi ni bilo nobenih številk, med neobjavljenimi slikami te slike ni in tako je tokrat post pripravljen nazaj iz povečave. Upamo, da bo kdo prepoznal sliko in se bo zadeva uredila.

Prva vrsta:

• Majda Arko, por. Lenarčič (Rakek),
• ravnatelj Stanko Janež (Cerknica),
• levo zadaj je Amalija Pivk (Rakek),
• Francka Kocjančič, por. Živkovič (Rakek, Nova vas),
• levo zadaj je Tončka Jernejčič (Rakek),
• predavatelj Ivan Bizjak,
• inšpektor prof. Drago Vončina in
• Nada Milavec (Cerknica).

Stojijo:

• Marija Bogataj (Unec),
• Slavka Gornik (Rakek),
• Rozka Škrlj (Begunje),
• Marija – Mika Žnidaršič por. Kocjančič (Stari trg),
• Marta Tomažič, por. Nardin (Stari trg),
• Jožica Obreza (Stari trg),
• Danica Intihar (Stari trg) in
• Aleksandra Turšič (Stari trg).

Prva vrsta sedijo:

• Meta Mikše (Grahovo),
• Bibjana Bavdek (Cerknica),
• Lah Jolanda (Cerknica),
• Vika Tornič (Cerknica) in
• Milka Manfreda (Cerknica).

Druga vrsta sedijo:

• gospod z brki, gospod z očali in gospa pred njim so nepoznani,
• za Jolando Lah delno vidna Boža Mrcina, por. Turk (Nova vas),
• Francka Anzeljc (Nova vas), za njima je
• Janez Petrič (Begunje),
• gospod desno neznan in
• Marija Valerija Gostiša, por. Mazi (Nova vas, Rakek).

Tretja vrsta stojijo:

• Pavla Lavrič (Stari trg),
• predavatelj Bogdan Pintar,
• Marija Kopitar (Begunje, Cerknica),
• Ludovika Bavdek (Begunje),
• Jožica Košir (Begunje) in
• Brona Žurga (Nova vas).

Slovarček:

• aktiv: delovna skupina

Viri:

• Vika Tornič
• Tilka Klepac

Kraj: Cerknica
Datum: 28. 10. 1965
Avtor: neznan
Zbirka: (še ugotavljamo)
Skenirano: —
Oblika: fotografija

Razredničarka Milena Kvaternik in njen razred vozačev, slikani pred šolo Cerknica v šolskem letu 1974/75. Slikanih je 32 učencev, od tega kar 20 fantov in le 12 deklet. Med njimi sedi v prvi vrsti mlajša deklica Jelka Šivec iz Avstralije. Njena sorodnica Tončka jo zaščitniško drži za ramena. V Slovenijo je Jelka prišla na obisk z očetom, Tončkinim bratrancem. Slovensko ni veliko razumela, vendar sta se s Tončko dobro ujeli. Dopoldan, ko so otroci odhajali v šolo, bi Jelka ostala sama doma med starejšimi in se dolgočasila. Zato je šla kar s Tončko v šolo in pristala tudi na skupinski sliki. Tako preprosto se je vse včasih dogajalo. Danes pa prošnje, dovolilnice in razni podpisi …

Sedijo:

• Janko Pirman,
• Bojana Bavdek,
• Sonja Petrič,
• Marija Petrič in
• Martina Kranjec.

Druga vrsta:

• Vili Šivec,
• skriva se Janez Borštnik,
• Franc Lenarčič drži čez rame
• Dušana Primožiča,
• za njima je visoki Srečo Korošec,
• Niko Zalar,
• Slavko Intihar,
• Jože Meden in
• Zdenka Štritof.

Sedijo:

• Jelka Šivec iz Avstralije,
• Marija Sernel,
• Mihaela Seljkak,
• Cvetka Mestek in
• Marta Intihar.

Druga vrsta:

• Silva Korošec,
• Tončka Otoničar,
• Magda Štritof,
• Berto Hribljan,
• Iztok Korošec in
• razredničarka Milena Kvaternik.

• Miro Nared,
• Franci Matičič,
• Janez Jernejčič,
• Jože Intihar,
• Janoš Purkart,
• Janez Klančar,
• Vojko Turšič,
• Roman Hribar in
• Janez Korošec.

Med podpisi je celo datum slikanja: 2. VI. 1975.

Viri:

• Martina Mele
• Tončka Sernel

Kraj: Cerknica
Datum: 1975
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Magda Gornik
Skenirano: 17. 12. 2018
Oblika: fotografija

Razredničarka Jožica Košir ob učencih iz 2.a razreda v šolskem letu 1968/69. V razredu je bilo 22 učencev, po 11 deklic in dečkov.

Zadaj na desni strani ob stebru za ograjo, vidimo dve zvedavi glavici iz naslednjega razreda, ki sta že nestrpno čakali na slikanje. To nam dokazuje, da je bilo včasih skupinsko slikanje nekaj težko pričakovanega in posebnega. Bili so brez mobitelov in danes vsakdanjih selfijev.

Dogodek, ki je ostal v spominu na eno izmed malic. Če je kdaj kaj ostalo, si lahko še dobil. Nekoč je od malice ostal še kompot iz suhih sliv in kruh. Zato je sledilo vprašanje, kdo bi hotel še. Tedaj se je oglasi učenec Janez Stražiščar in določil: “Jože, Slavc in Matičevka (Marta Matičič).” Kar bruhnile so besede iz njega. Kdo bi vedel, zakaj je tako določil. Malica pa se je končala z obilico smeha.

Prva vrsta:

• Olga Bizjak,
• Heda Intihar in
• Marta Korošec.

Druga vrsta:

• razredničarka Jožica Košir,
• Mitja Suhadolnik,
• Jože Švigelj in
• Metod Zalar.

Prva vrsta:

• Jolanda Razpet,
• Danica Doles in
• Tončka Žnidaršič.

Druga vrsta:

• Irena Srnel,
• Ema Brence in
• Marko Nared.

Tretja vrsta:

• Srečo Tekavec,
• Slavko Korošec in
• Janez Stražiščar.

Prva vrsta:

• Marta Matičič in
• Majda Hrovatin.

Druga vrsta:

• Rado Mišič,
• Bojan Šivec in
• Marko Turšič.

Tretja vrsta:

• Slavko Švigelj in
• Judita Jovič.

Nekaj se jih je pa že podpisalo, še celo razredničarka s svojo lepo pisavo.

Viri:

• Marta Urbas
• Toni Švigelj
• Heda Simčič

Kraj: Begunje
Datum: 1969
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Marta Urbas
Skenirano: 17. 5. 2019
Oblika: fotografija

Razredničarka Zdenka Rovan je v Begunjah poučevala 2. b razred v šolskem letu 1968/69. V razredu je bilo 22 učencev, med dekleti in fanti je bila moč enakomerno razdeljena. Številčno namreč, drugače pa lahko le ugibamo. Po otroško navihani so bili vedno bolj fantje. Tudi na tej sliki vidimo učenca v tretji, najvišji vrsti, kako kaže “rožičke” sošolcu pred sabo. Pa saj to ni nič slabega in nič ne boli. Odleže pa, odleže. Pa še danes lahko o tem napišemo par besed.

Prva vrsta:

• Dragica Mesar,
• Darja Hiti in
• Anica Korenčan.

Druga vrsta:

• Janez Doles,
• Janez Šivec in
• Jože Obreza.

Tretja vrsta:

• Zdenka Popit,
• Ivica Nared in
• Marija Korošec.

Prva vrsta:

• Ivica Korenčan,
• Jožica Zalar in
• Helena Maček.

Druga vrsta:

• Janez Tekavc in
• Milan Štritof.

Tretja vrsta:

• Slavko Rupar,
• Janez Škrlj in
• Tone Klučar.

Prva vrsta:

• Metoda Zalar in
• Irena Petrič.

Druga vrsta:

• Janez Klančar in
• razredničarka Zdenka Rovan.

Tretja vrsta:

• Franci Debevc in
• Toni Švigelj.

Novejši zapis.

Viri:

• Marta Urbas
• Toni Švigelj

Kraj: Begunje
Datum: 1969
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Francka Nelec
Skenirano: 17. 5. 2019
Oblika: fotografija

Učenci 7.c razreda slikani na znanem mestu pred šolo v šolskem letu 1975/76. Z njimi je njihov razrednik, učitelj likovnega pouka Konrad Knez. Številčno imajo močno premoč fantje, saj jih je kar 20, deklet pa le 13. So bila dekleta pa toliko glasnejša, da ni bilo občutiti moške nadvlade.

Česa vsega se ne spomnimo, ko obujamo spomine. Tudi zdravniško opravičilo za telesno vzgojo je lahko razlog, da spomini oživijo. Dekletu, ki je imelo zaradi prirojene zdravstvene težave opravičeno telovadbo, so ostale sošolke to zelo zavidale. Sama pa ni bila istih misli. Je pa tudi ona prišla na svoj račun, ko so se pri telovadbi učili plesati. Takrat je lahko sodelovala. Učitelj jo je izbral za svojo soplesalko, da sta ostalim pokazala plesne korake. Učili so se dunajski in angleški valček ter polko. Pa je bil spet razlog za nevoščljivost in razlog za smeh na srečanjih ob obletnicah.

Sedijo:

• Sonja Petrič,
• Marija Sernel in
• Magda Štritof.

Druga vrsta:

• Jože Intihar,
• Niko Zalar,
• Slavko Intihar in
• Roman Hribar.

Tretja vrsta:

• Janez Jernejčič,
• Miro Nared in
• Janez Borštnik.

Sedijo:

• Silva Korošec,
• Tončka Otoničar in
• razrednik Konrad Knez.

Druga vrsta:

• Janez Korošec,
• Vojko Turšič,
• Jože Meden in
• Janez Klančar.

Tretja vrsta:

• Srečo Korošec,
• Franc Matičič,
• Berto Hribljan in
• Franc Lenarčič.

Sedijo:

• Martina Kranjec,
• Cvetka Mestek,
• Marta Intihar in
• Bojana Bavdek.

Druga vrsta:

• Mihaela Seljak,
• Zdenka Štritof,
• Marija Petrič in
• Marja Tekavec.

Tretja vrsta:

• Dušan Primožič,
• Slavko Zalar,
• Janoš Purkart,
• Vili Šivec in
• Iztok Korošec.

Znameniti podpisi, s točnim datumom – 11. maj 1976.

Viri:

• Martina Mele

Kraj: Cerknica
Datum: 1976
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Martina Mele
Skenirano: 17. 12. 2018
Oblika: fotografija