Fotografija je nastala pri pouku matematike. Nisem še dopolnil 7 let, pa sem najbrž jaz pritisnil na sprožilec fotoaparata, ki je bil opremljen s flešem.
Predava Vinko Toni, ki je učil matematiko, tehnični pouk in nadomeščal manjkajoče učiteljice in bil hkrati šolski upravitelj.
Na tabli je napisana naloga:
Korito za napajanje živine je 4, 25 m dolgo, 78 cm široko in 4, 3 dm globoko. Koliko hl vode je v koritu, ako sega 7 cm pod gornji rob korita?
Šola je bila od vedno ustanova, ki je poleg prenosa znanja skrbela tudi za vzgojo. V mojih časih osnovne šole (šestdeseta leta) je bilo kaznovanje nekaj vsakdanjega. Nikoli nismo bili kaznovani zaradi neznanja, vedno je bila kazen vzgojni ukrep zaradi vedenja. Za vedenje smo v spričevalo dobili oceno, med letom, tako za sproti, pa so bili uporabljeni sprotni ukrepi.
Roke na hrbet – kadar je bil v razredu nemir, je tovarišica odločno rekla: “Roke na hrbet”. To je pomenilo, da mora ves razred pospraviti roke s klopi za hrbet. Neverjetno, ker nismo mogli z rokami ničesar, smo se umirili. Ne spomnim se ukaza, ki bi “Roke na hrbet”, preklical.
V kot – za klepetanje, nemir in podobne majhne prekrške, je tovarišica pokazala s prstom na kot v učilnici levo ali desno od table in rekla: ” V kot”. Učenec je navadno s povešeno glavo počasi oddrsal v kot in z obrazom, obrnjenim stran od razreda čakal, da bo tovarišica kazen preklicala. Prav pogosto se je zgodilo, da je kazen trajala do odmora. Uh, kako so tiste minute tekle počasi. Ves čas sem samo iz zvokov poskušal ugotoviti, kaj se mi dogaja za hrbtom v razredu.
Zaprt po šoli – za hujše prekrške je bila kazen “Zaprt po šoli”. Po koncu pouka je posameznik ali kvečjemu par učencev moral ostati v razredu. Ni preostalo drugega, kot da je opravil domačo nalogo tistega dne. Bistvo kazni je bilo, da učenec ni mogel iti domov s sošolci, kar je bil najbolj prijeten del dneva. Zgodilo se je, sicer le sem in tja, da je tovarišica na zaprtega pozabila.
Dobil podpis – besedna zveza je zanimiva, saj ne odraža dejanskega stanja. Tovarišica je v zvezek napisala, kakšen prekršek je bil storjen in seveda pričakovala, da bo to obvestilo eden od staršev podpisal. To je bila največkrat kar mama. Ni bilo prijetno starše prositi za podpis. Vseeno je bila pri večini otrok navadno mama bolj prizanesljiva, pa je ona podpisovala takšna sporočila iz šole.
Ker je bilo dobiti podpis od mame neprijetno, je marsikdo podpis poskusil ponarediti. Sošolec Jože je v četrtem razredu podpisal mamo tako, da je namesto njenega imena napisal kar mama. Pa še tu se je zmotil in popravljal. Seveda so učiteljice (takrat smo jim rekli tovarišice) to goljufijo zlahka prepoznale, ne spomnim pa se njihovih reakcij.
Ukorov, opominov in ostalih bolj novodobnih vzgojnih ukrepov se iz osnovne šole ne spominjam.
Kraj: Begunje
Datum: 1960
Avtor: Miloš Toni
Zbirka: Vinkotov kufr
Skenirano: 29. 8. 2022
Oblika: negativ 6 x 6