- Jože Zajc
- Franc Zabukovec – Bunkar
- Pišta Cmar
- Lado Furlani
- —
- Franc Tomc – Rado
- —
- Marjan Geršič
- Alojz Joželj – Slavc
- —
- Marjan Vampelj
- Janez Buh
- Klančar
Zadnji dan počitnic smo bili več ali manj že vsi doma. To je bil dan, ki smo ga hoteli izkoristiti za pripovedovanje dogodivščin med počitnicami.
Največ in z največjim navdušenjem so zgodbe pripovedovali tisti, ki so bili prvič v počitniški koloniji. Običajno so takrat tudi prvič videli morje in se osebno prepričali, da je slano. Zgodbe so bile več ali manj vsako leto enake ali zelo podobne, ampak ker je vsak to doživel po svoje in to tako tudi povedal, so bile vedno zanimive. Nekateri so se naučili plavati, drugi potapljati, tretji so plavali že daleč od obale itd. Najbolj z zanosom so o vsem poročali tisti, ki so bili doma celo leto vpeti v razna dela pri hiši, na njivah in v štali, saj jim vsega tega tam ni bilo treba. Nihče takrat tega niti ni pogrešal.
Ne spomnim se, da bi kdo omenil domotožje, ali da je pogrešal starše in ostale sorodnike. Vsak pa o tem, koliko novih prijateljev je tam spoznal, kaj vse je prvič videl in doživel. To so bile res prave počitnice.
Sam sem morje doživljal nekoliko drugače, saj sem imel praktično vso žlahto ob morju in ga zato poznal še izpred šolskih časov. Ampak ni kaj, morje je le morje in tako ali drugače je bilo tam vedno lepo. Predvsem pa zato, ker pojma domotožje takrat skorajda ni poznal nihče. Takrat smo se res počutili kot bik na gmajni, brez komand, “naredi to, naredi ono” ali “tega ne smeš” in “to moraš”.
No, in potem se je začelo novo šolsko leto. Edina stvar, ki me je prvi dan šole res zanimala, je bilo, koga bomo dobili za razrednika. Od tega je bilo odvisno, kakšna poročila bodo prišla v fotrova ušesa. Torej je bil razrednik ali razredničarka vsekakor zelo pomembna stvar.
Ne vem, kaj sedaj starši svojim otrokom naročajo, ko gredo prvič v šolo. Vem, pa kaj so nam običajno naročili:
- Le glej, da prideš v svojih škornjih domov!
- Ali pa: Pa da ne boš marele pozabil prinesti nazaj!
- Tudi to ni bila redkost: Pa da mi ne padeš spet v potok, še preden prideš do šole!
- Vsekakor pa: Po šoli naravnost domov, da se ne bi slučajno potepal do večera!
Nadaljnje besede, izrečene v povezavi z naročilom, raje ne napišem, saj sem prepričan, da jih večina vas starejših pozna.
Prispevek je napisal: Franc Zabukovec – Bunkar.
Kraj: Stari trg
Datum: 1961
Avtor: neznan
Zbirka: Franc Zabukovec
Skenirano: 25. 2. 2019
Oblika: fotografija