Prvarčki so prišli prvič v šolo. Učiteljica, takrat smo jim rekli tovarišica, jim je razložila, da šola ni nič hudega, da pa se bodo veliko naučili. Prvi razred je tisto leto učila Justina Rode, ki je na šoli ostala do svoje upokojitve.
Prva ura pouka je bila sproščena. Otroci gledajo na vse strani. V zadnji klopi levo sedi nasmejana Ludovika Bavdek, ki je takrat ravno začela poučevati na begunjski šoli.
Tega leta šola še ni bila preurejena. Po vojni so jo obnovili le za silo. V pritličju je bilo v učilnicah vlažno, težave so bile z lesno gobo. Klopi v razredih so bile še stare, po prenovi šole naslednje leto pa je bila tudi oprema razredov nova.
Po prvi uri pouka je bila pogostitev, da so prvarčki ugotovili, da je v šoli res vse potrebno. Pri malici pa otroci niso bili več sproščeni tako, kot so bili pri prvi uri pouka. Mogoče za to, ker jih iz ozadja pogledujejo mamice, ki so tudi bile deležne pogostitve.
Šola je imela kuhinjo in kuharico, ki je pripravljala malice. Šolski kuhinji smo takrat rekli mlečna kuhinja. Veliko sestavin, ki jih je kuharica uporabila za malice, so bile iz programa pomoči Združenih narodov – UNRA. To je bilo predvsem mleko v prahu, riž, sir, maslo in marmelada. Četudi je bilo takrat še čutiti pomanjkanje, te dobrote pri otrocih niso bile dobro sprejete, saj so imele drugačen okus in izgled od tistih, ki so jih bili vajeni. Največji odpor je bil do mleka iz mleka v prahu. Tudi mlečni riž ni bil priljubljen, saj riža gospodinje v domači kuhinji niso uporabljale.
Pogostitev je bila v hodniku v prvem nadstropju.
Dobrih deset let po vojni smo živeli za današnje razmere zelo skromno. Kljub temu so bili vsaj za prvi šolski dan otroci zelo urejeni.
Tudi mame so pogostili. Na njihovih obrazih ni videti nobene sproščenosti. Pač, zavedajo se, da se začenjajo za otroke in za njih nove skrbi.
Na desni se nazaj ozira Planincova mama. Poleg nje v temnem sedi Dana Kranjc, Mihoučkova.
Otrokom je tovarišica Justina Rode predstavila šolo in učno snov s pomočjo episkopa. Spomniti se moramo, da takrat nihče od prisotnih na fotografijah za televizijo ni še nikoli niti slišal.
Episkop je za današnje pojme zelo enostavna naprava za projiciranje. V njej ni nobene elektronike. Elektrika je potrebna samo za močno žarnico, vse ostalo pa je opravljeno z zrcali in lečami. Uporabljali smo ga za projiciranje dokumentov, slik, risb in drugih podob na platno ali steno, tako da jih je lahko videlo več ljudi hkrati. Za takrat je bila to imenitna naprava.
Na nekakšen pladenj na spodnjem delu episkopa je tovarišica položila knjigo ali list papirja, z ročico, ki je vidna tudi na sliki, je pladenj dvignila pod episkop in že je bila projicirana slika vidna na platnu.
Episkope je izdelovala tovarna TOS iz Ljubljane.
Kraj: Begunje
Datum: september 1957
Avtor: Vinko Toni
Zbirka: Vinkotov kufr
Skenirano: 5. 9. 2011
Oblika: 3x negativ 6×6