Oluščeni, okrušeni in umazani zidovi v ozadju so pravi simbol težkega in skromnega povojnega časa, toda kamniti portal je trden in za okencem na desni raste pelargonija, ki tu, na severni strani še ne cvete, ampak bo zagotovo …
Posnetek iz leta 1948 je nastal pred čudovito izrezljanimi vhodnimi vrati Državne nižje gimnazije v Starem trgu, na njem pa je kakih 37 oseb, več žensk kot moških. Učitelj in fotograf Vinko Toni je dijake in dijakinje, ki imajo za sabo vojna leta z nerednim šolanjem in so zdaj nekoliko polovili zamujeno, za slikanje tu razvrstil stopničasto. Čisto spredaj na tleh kleči nekaj deklic, kar je za tako sliko precej nenavadno, za njimi na prvi stopnici stoji druga vrsta. Tretja, četrta in peta vrsta so pomešane in nagnetene zadaj na drugi (in tretji?) stopnici ter na pragu oziroma v vratni vdolbini. Glede stopnic nekoliko ugibam, čeprav sem veliko let pozneje tudi sama hodila skozi tista vrata, ob nastanku te slike pa me še ni bilo. Kateri razred je to bil oziroma katerega leta rojeni dijaki so hodili vanj, spet lahko le ugibam, ker ne prepoznam nikogar, stari pa se zdijo morda okoli dvanajst, trinajst, nekateri celo štirinajst let, kar bi jih uvrstilo nekam v letnike 1934 do 1936 … Ali res?
Skrbno počesani lasje, beli ovratniki in boljše obleke ter odsotnost predpasnikov pri deklicah namigujejo, da je šlo morda za napovedano slovesno zaključno fotografiranje, na katerega so se dijaki skrbno pripravili.
Na desnem koncu druge vrste stoji edina oseba, ki jo prepoznam, učiteljica in (pozneje?) ravnateljica Justina Krajc (pred njo je bila to Zora Janežič), ki je tu videti še mlada in tudi oblečena bolj mladostno, kakor je pozneje nismo več videvali. O njej smo na Starih slikah že precej pisali, pa še veliko premalo, ker je za šolstvo v Loški dolini tistega časa in kraj sploh v povojnih razmerah s svojo požrtvovalnostjo, dobrosrčnostjo, široko razgledanostjo ter strpno in napredno miselnostjo naredila ogromno. Je kdaj brala Makarenkovo Pedagoško poemo? Lahko bi nastopala v njej. Če pomislim samo na velikansko breme dijaškega doma, ki ga je nosila poleg ravnateljskih zadolžitev, pa posebno skrb za invalidne otroke in otroke brez enega ali obeh staršev … Ob tem za zasebno življenje najbrž sploh ni imela časa, saj je bila aktivna tudi v vseh mogočih organih in odborih. Zasluži si še en zapis, ne le na spletno stran, ampak tudi z zlatimi črkami v najtrdnejši granit.
Kaj pa so svetli trikotniki na prsih tretjega in četrtega dečka v drugi vrsti?
Je med dijaki še kakšen učitelj? Moški, ki se zdi plešast, in ženska s košato, morda trajno nakodrano frizuro, ki kuka izpred vrat?
Ko so otrokom “na lonec” postriženi lasje zrasli in začeli siliti v oči, so jih na vrhu počesali v čop, ga zasukali in nastalo rolico pritrdili z zapencem ter pri manjših deklicah včasih okrasili s pentljo – pa je bilo striženje odloženo še za nekaj časa. Frizuri z rolico imata tretje in peto dekle z desne na tem izrezu.
Kdo pa je fantek, ki se je slikal z dijaki?
Samo urednik je lahko ugotovil in napisal tole: Na fotografiji smo šele pri pripravi tega prispevka ugotovili, da je na vrata stavbe nabita deščica. Z različnimi ostrenji in spremembami kontrasta smo ugotovili, da je na njej na roko napisano:
DRŽAVNA NIŽJA GIMNAZIJA
V STAREM TRGU PRI LOŽU
… Justi Krajčevi pa se je ob vseh njenih nalogah in neprestani aktivnosti zgodilo tudi kaj nevšečnega:
Nekoč smo pri uri telovadbe stali v vrsti, od kupa sveže razžaganih drv do skladovnice v šolski drvarnici, in si podajali debela polena, mimo pa prihiti ravnateljica. Seveda smo si še bolj vneto podajali tista polena, kajti ravnateljico smo spoštovali, se je tudi malce bali kakor vsakega učitelja in želeli, da bi si o nas mislila samo najboljše. Ko je šla mimo, nas je gledala in se ob tem zadovoljno držala malce na smeh, kajti dogajanje je obetalo z drvmi preskrbljeno šolsko zimo, v tem pa je stopila na dolgo trsko, ki je štrlela iz zmešnjave na tleh, se spotaknila in padla naprej v kup žaganja, kakor je bila dolga in široka. Vrsta otrok je dobesedno zmrznila in onemela, slišati je bilo le kakšen joj, pa tudi zadržan smeh. Ravnateljica se je jadrno pobrala, si z obleke otresla žaganje, svetlo pogledala in se nam nasmejala: “Aha”, je rekla, “ste si mislili: zdaj pa ne bo več pouka, ko je ravnateljica padla – in bomo šli takoj domov!” Sprostili smo se in se zahahljali, ona pa je odhitela po stopnicah k zadnjemu vhodu v šolo in izginila v njem. Šele zdaj smo se razživeli: nekateri so se glasno režali, druga polovica pa se je usajala nanje in jim pridigala, kako grdo se je posmehovati človeku v nesreči. Do konca ure je bila ravnateljica tema pogovora, na poti domov pa smo dogodek že pozabili.
Ohranilo se je več spominov in anekdot o Justi Krajčevi – nekatere so objavljene, druge nekje čakajo v rokopisu, gotovo pa jih je še veliko v spominih njenih učencev, sodelavcev in krajanov. Nekateri se je spomnijo s svečo in lepo besedo na dan mrtvih, drugi le kdaj pa kdaj. Bojim pa se, da ji težke starosti Dolinci nismo ravno olajšali.
Kraj: Stari trg
Datum: 1948
Avtor: Vinko Toni
Zbirka: Vinkotov kufr
Skenirano: 21. 8. 2011
Oblika: negativ 135