Cerknica 1973/74 – 8. a razred

Prišli smo do zadnjega razreda osemletke. V 8. a razredu je bila ponovno naša razredničarka učiteljica angleškega jezika Božena Praprotnik. Na sliki manjka Beno Jurca.

Iz obrazov na sliki se odraža resnost. Zavedanje, da smo tokrat zadnjič takole skupaj, da po koncu odhaja vsak po svoje, pomeni tudi, da odraščamo.

Spremembe so vidne tudi v oblačilih. Vse več deklet nosi hlače »na zvon« (spodaj razširjene hlačnice) in vse več deklet ima daljše lase.

Spomnim se, da so bile takrat zelo popularne spominske knjige – sploh pri dekletih. To je bila knjiga, v katero smo si pisali spominske verze, kaj lepega narisali ali nalepili. Dekleta smo si jih redno izmenjavala. Vendar so tudi fantje kaj napisali, le bolj so se pustili prositi. Včasih je bilo to kaj lepega, včasih nagajivega. Vedno pa je bilo lepo dobiti spominsko knjigo nazaj in v njej poiskati novo posvetilo. Sama se še danes, ob srečanju z enim od svojih sošolcev, velikokrat spomnim na eno simpatično posvetilo iz svoje spominske knjige – narisano drevo, na njem gnezdece z majhno glavico in iz nje »ku-ku«. Ja, Rok ni bil samo za neumnosti, bil je tudi malce umetniški tip – Bajčkov pač.

Lepi spomini. Ob pogledu na sliko pa se zavemo tudi naše minljivosti. Žal so nas zapustili že trije sošolci: Zdravko Toplak, Tatjana Gašperič in Janez Mele – Žlabrov.

Vse odhaja, kakor tiha reka, le spomini spremljajo človeka.

Vedi, da življenje mladih

Sanje so prelepih dni.

Pravljica bodočnost kuje,

O trpljenju sledi ni.

Mnogokrat pa v to življenje

Iskra žalosti prodre –

Ne obupaj – tako pač življenje je!