Nahajamo se na čudovitem vrtu, ki nam je nudil tisočere možnosti dejavnosti. Igranje z naravnimi materiali, telovadbo, gibalne igre, opazovanje narave v vseh letnih časih, raziskovanje … Igral nismo imeli, le peskovnik in stopničke iz različno visokih čokov, ki sta nam jih naredila hišnika Matija in Frenk. Imeli pa smo drevesa, na njih so si otroci pridobivali spretnosti plezanja, moč, potrpežljivost. Uta nam je prav prišla, kadar je deževalo.
Veliko smo hodili na sprehode in si nabirali » konzicijo », kot je dejal Aljoša. Priljubljene smeri so bile Šmarata, Gobovc, Loka, Siga (kjer je otroke vedno pogostila z bomboni Lekanova mama).
Nekoč nas je Zgrabnova Francka povabila k njej domov v Podgoro, pogledati mamo kozo z mladimi kozlički. Kozlički so bili res zabavni. Ko smo se vračali, so bili otroci že utrujeni. Mimo je pripeljal avtobus, šofer Ludvik nas je povabil na vožnjo do vrtca. To je bilo za otroke imenitno doživetje, saj je bila za večino otrok to prva vožnja z avtobusom. Kako je bilo včasih vse preprosto, brez pisnih soglasij staršev …
Kadar z Ireno obujava spomine, praviva » V Iga vasi je bilo najlepše delati ».
Tako je obujala spomine vzgojiteljica Erna Nelc.
Vzgojiteljica Erna Nelc je še končala petletno vzgojiteljsko šolo v Ljubljani, nato je nekaj let srednja vzgojiteljska šola trajala štiri leta, kasneje pa so morale vzgojiteljice narediti srednjo in višjo vzgojiteljsko šolo.
Službo je nastopila 1. septembra 1979. v starotrškem vrtcu in tu delala dvajset let, dvajset let pa v vrtcu v Cerknici. Že od rane mladosti se je rada igrala z dojenčki (igračami). Bila je njihova mamica, jih negovala, ljubkovala in vozila na sprehod. Če pa je dobila priložnost, da je z vozičkom peljala pravega dojenčka, se je popolnoma vživela v vlogo mamice. Teh priložnosti pa je bilo malo, ker je bila še otrok in ji mamice niso zaupale.
Prva ji je sinčka Igorja zaupala v varstvo trgovka iz Iga vasi – Ivana Palčič. Res da je bila varuška Igorju le nekajkrat, ampak dovolj, da je Ivana spoznala, da je Erna skrbna, zaupanja vredna desetletnica. Ko pa je Igor dobil sestrico Marijo, je Erna med šolskimi počitnicami postala njena varuška štiri ure dnevno. Hranila jo je, previjala in vozila z vozičkom. Pravi, da sta prevozili dnevno kar nekaj kilometrov po stranskih poteh. Takrat se ji je prvič porodila želja, da bi postala vzgojiteljica.
Starejše deklice na vasi so ji vedno govorile, da se vsaka želja uresniči, če si jo zaželiš, ko vidiš zvezdni utrinek. Erna si je ob taki priložnosti zaželela, da bi dobila sestrico in res se ji je želja izpolnila pri dvanajstih letih. Dobila je sestrico Marjetko. Njej je bil namenjen pretežni del prostega časa v osnovni in srednji šoli. Spremljala je njen razvoj, jo varovala, vzgajala in bila dobra pomočnica svoji mami. Ko je v srednji šoli poslušala predavanja, je teorijo primerjala z razvojem svoje sestre, je lažje razumela in hitreje osvojila pedagoško doktrino.
Svojo željo po vzgojiteljskem poklicu je zaupala staršem in teti, ki jo je dokončno usmerila v ta poklic. Delo z otroki ji je bilo pisano na kožo. Uživala je pri delu z njimi. Če se nekaj časa niso videli, so le-ti pritekli k njej in jo objeli. Koliko ljubezni je bilo v teh otroških očeh. Pripombe staršev je reševala z razgovori in jih upoštevala pri delu. Tudi sodelavke so ji rade prisluhnile in sledile njenim nasvetom. V kolektivu je bilo veliko pozitivne energije. Pomagale so si, si prisluhnile in se medsebojno usmerjale. Njena pomočnica je bila Irena Furlani. Med delom sta radi kaj hudomušnega ušpičili, otrokom in sebi v veselje. Obe sta imeli posluh in veselje do dekoracije, zato so tudi po njuni zaslugi panoji na hodnikih in igralnicah ob vsaki obravnavani temi ali ob spremembi letnih časov zasijali v novi podobi.
Ko se je upokojila, je dolgo pogrešala družbo otrok, njihovo nedolžno razposajenost in delo z njimi.
Irena Furlani je prišla v Loško dolino leta 1969 iz Kanala ob Soči in se po desetih letih zaposlila v vrtcu v Starem trgu kot pomočnica vzgojiteljice. Najprej je delala skupaj z vzgojiteljico Malči Grl v Mali šoli.
Rada je pela. Imela je lep glas – prvi sopran in velik glasovni razpon. Njena življenjska želja je bila postati operna pevka. Videla se je v tej vlogi in se nekaj časa učila solo petja pri g. Danilu Čadežu, ki je njen talent hitro prepoznal. Ker pa ni bilo denarja za študij, je z učenjem prekinila. Nato se je učila za šiviljo. Ker pa je bila to bolj materina želja, tudi ta uk ni obrodil sadov.
Poleg petja je bilo njeno veliko veselje tudi friziranje. Končala je frizersko šolo in se kot frizerka kalila pri striženju in oblikovanju pričesk pri sorodnikih in prijateljih. Z devetnajstimi leti je prišla v Loško dolino k sorodnikom. Tu je spoznala moža in si ustvarila družino.
Kot pomočnica vzgojiteljice je delala v starotrškem vrtcu do upokojitve. Delo z otroki ji je bilo v veselje. Pri delu z njimi je tudi izživela svojo željo po petju, čeprav so bile to otroške pesmi, ki jih je pela z njimi.
Na fotografiji je skupina otrok starosti tri do štiri leta iz vrtca Iga vas.
- Prva vrsta: Urška Lah, Heidi Jelenc, Goran Plos.
- Druga vrsta: Helena Bavec, Anže Kovač, Blaž Sluga.
- Zadaj: vzgojiteljica Erna Nelc in Robert Žagar.
- Spredaj sedijo: David Avsec, Jasmina Cejan in Luka Ovsec.
- V sredini so: Blaž Sluga, Tanja Kočevar, Marjan Žagar in pomočnica vzgojiteljice Irena Furlani.
- Zadaj sta Ljubica Savić in Aljoša Pavlič.
Slovarček:
- doktrina: sistem teorij z določenega področja
Viri:
- Erna Nelc, Irena Furlani
Kraj: Iga vas
Datum: pomlad 1987
Avtor: Matjaž Žnidaršič
Zbirka: Irena Furlani
Skenirano: 13. 10. 2021
Oblika: fotografija