“Spomin na součence iz IV. gimnazije” – tako je na sliko zaključka osnovnega šolanja zapisala Malka Šega, por. Kandare, ena od dijakinj iz IV. razreda Nižje gimnazije Stari trg, ki se je na dvorišču TVD Partizan fotografiral na zadnji skupni dan 31. maja 1956. Fotografijo je napravil razrednik Vinko Toni, ki sedi med njimi … Kar ne morem verjeti, da so letos stari 80 ali 81 let, kakšen mogoče tudi več.
Slovesen dan je bil, življenjska prelomnica za vse – zaključili so čas obveznega (?) šolanja in se odpravili vsak po svoje, nekateri v prvo službo, drugi v poklicno ali srednjo šolo, tretji so se morda lotili kmetovanja. Mnoge od njih sem poznala, bili smo v sorodu ali sovaščani in na njihov zaključek šolanja sem gledala kot na nekaj nedosegljivo veličastnega – sama sem šla tisto jesen šele prvič v šolo.
Za to priložnost so oblekli najboljše kar so imeli, gotovo tudi marsikaj novega, podedovanega, sposojenega ali predelanega, saj so bili v dobi največje rasti, časi pa so bili še vedno skromni. A šopek z nageljnom je imel vsak, pa tudi lepo urejeno frizuro, tudi fantje. Še zanimiva podrobnost: takrat so prišli v modo široki elastični črni pasovi z elegantnim stičnim zapenjanjem in dve dekleti sta si ju omislili za svojo valeto oz. malo maturo … Še so se nosile tudi bele bombažne nogavičke v šolencih.
Malka v srednji vrsti je imela tistega dne amerikansko obleko iz paketa, ki ga je poslala materina teta iz Podloža. Zelo si je prizadevala ublažiti povojno revščino svojih sorodnikov v domačem kraju. Nekoč je poslala nečakinji Rezki kar šest oblek, ta pa je poklicala še sestri Julko in Zofko, razgrnila tiste obleke po posteljah in rekla, naj si vsaka izbere kaj zase, ker se ji ni zdelo prav, da bi sama obdržala vse.
Ko pa je nekdo iz kraja, kjer je v Ameriki živela darežljiva teta, prišel v Šmarato na obisk, je Rezkin mož želel v zahvalo poslati manjše darilo – a niso imeli prostora, smelo bi biti veliko le kot škatlica vžigalic … Potem je po pošti poslal lonček medu, čaj in zahvalo. Vsak paket (iz tujine ali v tujino?) je bilo takrat treba na pošti odpreti, da ljudje ne bi pošiljali ali prejemali kaj prepovedanega, potem pa je moral biti večkrat prevezan z vrvico, da je nastala mreža z okenci, velikimi 10 x 10 cm. Ko je Malkina mama nesla pregledat paket za svojo teto, je nekaj dala tudi uradniku, ki je to delal. Bil je zelo vesel in naslednjega paketa ni več pregledoval … Teta iz Amerike je včasih poslala tudi že ukrojeno blago in napisala, da se ji zdi vsega škoda zavreči, ker ve, da doma niti tega nimajo. Potem je ata zelo lepo in iskreno napisal dolgo pismo v zahvalo …
(V času sodelovanja na Starih slikah vedno znova naletim na včasih ganljive spomine na te pakete iz Amerike in počasi se sestavlja podoba, kaj je ta pomoč takrat pomenila materialno in moralno, kako obsežna je bila in kako so si ameriški Slovenci – organizirano ali posamično – prizadevali zanjo. V šestdesetih letih, ko so se razmere doma začele izboljševati, pa je bilo nositi ameriške obleke že znak, da si nekdo ne zna pomagati sam, da ne zna zaslužiti in privarčevati, oziroma da je len ali ga pesti kaj drugega …)
Zadaj je Markov hrib, pa Kovačeva hiša z nadstreškom, kjer je Betačev ata podkoval konje in vole ter Šepčeva hiša, ko še ni bila popravljena.
Pred vsem tem v zadnji vrsti od leve stojijo:
- Tone Šepec, Šepčev iz hiše za njimi,
- Ivo Petrič, Belmalenski iz Markovca,
- neznano-znani fant Otrin iz internata,
- nato Tone Obreza, Obrezov iz Iga vasi.
V srednji vrsti so:
- Marija Pavlič, tisti čas stanujoča v Iga vasi,
- Milena Strle, Knausova iz Podcerkve,
- Malka Šega, Pirča iz Iga vasi, s šopkom na drugi strani, kot ga ima večina, ter
- Marija Mulec, Minekena iz Kozarišč.
Spredaj so:
- Milena Kovačič z Blok,
- Marica Kraševec, Tomaževa iz Podloža,
- Olga Telič, Kosmačeva iz Iga vasi, ki je šla pozneje v Avstralijo in nato
- Ela Špeh, Gržetova iz Markovca.
- Prvi z leve je spet znano-neznan fant iz internata, sledita
- Franc Turšič – Turšičev iz Loža in
- Franc Levec – Jerišev iz Nadleska.
V drugi vrsti od leve so:
- Marija Mlakar iz Loža, ki je šla pozneje v USA,
- Vanja Perušek – Pirča iz Viševka ter
- Milena Žnidaršič – Pogrčinova prav tako iz Viševka.
Prva vrsta:
- Marija Avsec – Oščeva iz Starega trga,
- razrednik Vinko Toni iz Starega trga in
- Mika Palčič – Mežnarjeva iz Vrhnike.
V ozadju je streha še ene (opuščene?) kovačije ter lesenega poslopja pri Vrhovčevih.
V zadnji vrsti:
- stojita Lojze Baraga – Belčev iz Starega trga in
- Leon Birsa, ki ni bil iz Loške doline in je živel v internatu.
Druga vrsta:
- Ivanka Žagar – Jokševa iz Kozarišč,
- Fani Šraj – Šumradova iz Vrhnike,
- Gizela Kočevar – Hajcarjeva z Marofa oz. Pudoba in
- Pavla Debeljak – Potočanova iz Podgore.
Prva vrsta:
- Vera Krapenc – Krapenčeva iz Iga vasi oziroma Podcerkve, kjer je živela pri stari mami,
- Magda Srpan – Srpanova iz Nadleska,
- Darja Okoliš – Okoliševa iz Markovca in
- Danica Grl – Grletova iz Podgore.
Nekateri so stanovali v Dijaškem domu, drugi so vsak dan pripešačili v šolo iz tudi eno uro in več oddaljenih vasi v Loški dolini, tretji so v šolo samo stekli čez dvorišče, ena se je s svojimi stiskala v majhni sobici v šolskem poslopju. Mnogi so v vojni kot majhni otroci izgubili enega od staršev; kolikor jaz poznam, je na tej sliki takih vsaj šest. Vsaj štirje so izkusili begunstvo v civilnem logorju pod Snežnikom, ena izgnanstvo in požig, dve požig domačije. Še majhni so spoznali hudo pomanjkanje, strah in vseh vrst gorje. Zato so se najbrž tem bolj veselili vsakega koraka naprej in gotovo tudi trenutka na sliki. Vsak dan je bilo malo bolje, predvsem pa je bil mir.
Mnogi so se po nižji gimnaziji izšolali za poklic: vsaj dve bodoči trgovki sta na sliki, strojni tehnik, kmetijski tehnik, ekonomski tehnik, administratorka, tajnica, bančna uslužbenka, učiteljica, mizar ali dva, inženir … Najboljša v razredu sta bila Vanja Perušek in Lojze Baraga.
Viri:
- Malka Kandare, Stari trg, september 2021, ustno
- N. N., Stari trg, september 2021, ustno
Kraj: Stari trg, telovadišče TVD
Datum: 31. 5. 1956
Avtor: Vinko Toni
Zbirka: Malka Kandare
Skenirano: 29. 9. 2021
Oblika: fotografija