Še nekaj dni in začele se bodo težko pričakovane počitnice. Fotografija v spomin je nastala pred glavnim vhodom v staro šolo. Učenci, nasmejani in polni optimizma, zrejo v neznano prihodnost, kot bi hoteli reči: Zopet smo uspešno premagali eno oviro. Nič nas ne bo ustavilo. Med letom jih je spodbujala, vodila in jim pomagala razredničarka Francka Seljak.
Na tem mestu stoji sedaj nova šola, zgrajena v letih 1999 – 2003. Ko grem mimo nje, se niti ne spomnim, da sem tu službovala skoraj trideset let – druga stavba, drugi ljudje.
Francka Razdrih por. Seljak je bila doma iz Šmarate. Leta 1965 se je zaposlila na OŠ Grahovo pri Cerknici. Učila je na predmetni stopnji slovenščino, srbohrvaščino, spoznavanje družbe, spoznavanje narave in likovni pouk. Tu je ostala dolgih deset let, se poročila in rodila tri otroke. Medtem sta si z možem v Ložu zgradila hišo in se leta 1975 preselila. Z novim bivališčem je zamenjala tudi delovno mesto, zaposlila se je na Osnovni šoli heroja Janeza Hribarja Stari trg. Takrat je bila v Starem trgu COŠ. Francka je tudi tu startala na predmetni stopnji. Dobila je razredništvo v 5. a razredu in te učence poučevala kar tri predmete: slovenščino, srbohrvaščino, spoznavanje družbe, popoldne pa še samostojno učenje. Učenci pravijo, da so se počutili kot na razredni stopnji, ker so pretežni del dneva preživeli z razredničarko.
Naslednje leto je poučevala tretji razred nato pa ves čas do upokojitve leta 2000 četrti razred in interesno dejavnost vezenje. Veliko deklic se je pri njej naučilo osnovnih vbodov vezenja. Ni jih naučila le tehnike, ampak jim je privzgojila pomembnost estetskega videza izdelka. Ob zaključku leta pa so se predstavile na šolskem hodniku z malo razstavo, kjer smo občudovali male umetnine. Čeprav je bila rada v Starem trgu, je vedno, v pogovoru o njenem delu v Grahovem, kar zažarela. Grahovski kolektiv, bilo jih je dvanajst, ji je ostal v zelo lepem spominu. Čutila se je vzajemnost med učitelji in tehničnim osebjem, imeli so se radi, se razumeli in spoštovali. Veliko časa so preživeli skupaj tudi v prostem času. Bilo je veliko entuziazma in medsebojne pomoči.
Najlepše spomine pa ima na učence, ki jih je poučevala že v času učne prakse. Ko pa se je zaposlila, jih je zopet učila in jim bila razredničarka tri leta. Skupaj se je kalila z njimi in se oblikovala kot pedagoginja. Niso bili le učitelj – učenec, ampak se je med njimi stkalo pravo prijateljstvo, ki traja še danes. Srečujejo se vsakih pet let in pogovor vedno nanese na leta, ki so jih preživeli skupaj.
Zaradi ljubezni do ročnih del in sposobnosti ustvarjanja je bila pri Društvu žena in deklet na podeželju Ostrnice Loška dolina pobudnica in ustanovna članica krožka ročnih del. Začele so s kvačkanjem, kasneje so poleg kvačkanja gojile še pletenje in vezenje, danes pa je poudarek na rišeljeju. Nastalo je veliko čudovitih izdelkov, na katere so članice ponosne. Širšemu občinstvu so jih pokazale na razstavah.
- Sedijo: Irena Porok, Metoda Širaj, Darinka Truden, Alenka Sterle in Simon Onušič.
- Srednja vrsta: Jolanda Strle, Darinka Škrbec, Biserka Mlakar, Katarina Mercina, Helena Mlakar in Tanja Lavrič.
- Zadnja vrsta: Branka Virant, Fanika Strle in Jana Levec.
- Sedijo: Branko Buh, Emil Mlakar in Davorin Šušnjar.
- Srednja vrsta: Jožica Kraševec, Greta Troha, Vinko Tekavčič, Matjaž Mercina, Boris Kočevar in Boris Bežan.
- Zadnja vrsta: Branka Nared, Mojca Martinčič in razredničarka Francka Seljak.
Letnica veliko pomeni, ko se vračamo v preteklost.
Slovarček:
- COŠ: celodnevna osnovna šola
- entuziazem: zanos, strastna navdušenost (za idejo …)
Viri:
- Helena Mlakar por. Kandare
- Francka Seljak
Kraj: Stari trg
Datum: 1975/76
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Francka Seljak
Skenirano: 14. 8. 2021
Oblika: fotografija